Besede urednika

»Naš stari Bukovec,« so govorili čebelarji, »ta pa zna!« To so bile besede ob njegovem slovesu pred šestdesetimi leti, ko so tudi zapisali, da bi morali z zlatimi črkami zaznamovati njegovo ime v zgodovino slovenskega čebelarstva.

Avgust Bukovec je bil sourednik in soavtor obsežnega dela Sodobno čebelarstvo I. in II. Avtorji knjige Sodobno čebelarstvo I. so zagotovo dobro poznali slovensko čebelarstvo v 19. stoletju, da so zapisali, da kdorkoli bo pisal zgodovino nacionalne čebelarske organizacije od njenih začetkov leta 1898 pa do leta 1945, bo moral priznati njeno naglo rast in vsestransko udejstvovanje na vseh območjih čebelarske dejavnosti. Pri tem pa dodali, da je morala odpraviti zaostalost slovenskega čebelarstva in ga dvigniti na raven drugih evropskih narodov. Čeprav osnovni namen zbornika ni bil pisati o zgodovini nacionalne čebelarske organizacije, se v njem potrjujejo posebne zasluge Avgusta Bukovca pri napredku slovenskega čebelarstva do ravni, ki je bila vsebinsko primerljiva tedanjim čebelarsko razvitim državam v Evropi. Ob tem pa zbornik govori tudi o njegovem pomenu za slovensko hortikulturo in še posebej slovensko kulturo v širšem pomenu.

»Mi se moramo dvigniti iz lastne moči« so besede Avgusta Bukovca, ki jih je izrekel leta 1905 na občnem zboru Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani. Kot da so bile vodilo v njegovem bogatem šestdestletnem večplastnem delovanju. S svojim vseslovenskim delovanjem je do leta 1920 ključno prispeval k postavitvi organizacijskih temeljev nacionalne čebelarske organizacije in k njeni ohranitvi leta 1954. Bil je pobudnik kontrole medu. Odločno se je zavzemal za ohranjanje rasno čiste kranjske čebele in za njeno zakonsko varstvo, ki bi temeljilo na ustreznem čebelarskem zakonu. Prispeval je k delovanju prve plemenilne in ustanovitvi prve selekcijske postaje v Sloveniji ter ustanavljanju rejskih območij. Obširen je njegov prispevek k poznavanju in zatiranju čebeljih bolezni. Kot eden najbolj vnetih zagovornikov AŽ-panja je bil zaslužen za njegovo hitro uveljavljanje. Prizadeval si je za čebelarski dom in čebelarsko šolo ter prispeval k delovanju opazovalnih postaj, poznavanju medovitih rastlin … Kot hortikulturni strokovnjak je gledal na svet z ljubeznijo do narave. Zgledno tudi za prihodnje rodove je njegovo skoraj dvajsetletno urejanje Slovenskega čebelarja, pri katerem je med drugim skrbel za poenoteno čebelarsko terminologijo. Bil je zaslužen za Smrekarjeve in Gasparijeve ilustracije pri likovni opremi Slovenskega čebelarja. Ob vsem naštetem je bil prvi promotor slovenske čebelarske kulturne dediščine, pobudnik in vodja prvega slovenskega čebelarskega muzeja ter pionir poglobljenega raziskovanja poslikanih panjskih končnic. Bil je tudi prevajalec prve Janševe knjige. Sodeloval je pri ustanavljanju Narodne galerije v Ljubljani.

Zahvaljujem se Vereni Štekar-Vidic za vso pomoč pri urednikovanju. Zahvala tudi ostalim sodelavcem uredniškega odbora: Luku Omrčenu, Alešu Süssingerju in Kristini Seljak. Odlično je, da smo k zborniku uspeli pritegniti avtorje člankov različnih strok, ki jim izrekam spoštovanje in veliko zahvalo za odziv in dobro sodelovanje. Hvaležen sem Čebelarskemu društvu Ljubljana z njenim predsednikom Lukom Omrčenom, da je sprejelo odločitev za zbornik, in za skupaj prehojeno pot od pobude do nastanka zbornika.

Gregor Drolc