Zahvala za slovensko čebelarstvo

V zahvali omenjamo le nekatere za slovensko čebelarstvo velike ljudi. Poleg njih pa se s spoštovanjem zavedamo pomena vseh: od malih čebelarjev do prepoznavnih čebelarskih strokovnjakov in nenazadnje vseh tistih ljudi na Slovenskem, ki so skozi pretekla stoletja prispevali k današnji podobi slovenskega čebelarstva v njegovem najširšem pomenu – razvitosti, mednarodni prepoznavnosti, edinstveni slovenski čebelarski kulturni dediščini …

 

JANEZ VAJKARD VALVASOR (1641–1693)

V svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske je opisal, kako so v njegovem času Kranjci ravnali s čebelami. Kranjsko besedo čebela je zapisal kot Zhebela. Opisal je čebelnjak, čebelarjenje z roji, trgovanje z medom ter uporabo medu in voska na Kranjskem, kuhanje priljubljene medice.

 

 

PETER PAVEL GLAVAR (1721–1784)

Peter Pavel Glavar si je kot izrazito zaveden slovenski duhovnik s svojim naprednim delom v Komendi na Gorenjskem in na Lanšprežu na Dolenjskem prislužil svoje pomembno mesto v slovenski kulturni, gospodarski in socialni zgodovini. Prizadeval si je za uporabo slovenskega jezika v šolah in je poslovenil ter dopolnil Janševo Razpravo o rojenju, ki velja za prvo daljše slovensko besedilo o slovenskem čebelarstvu. S trditvijo, da se matica plemeni – opraši z več troti, je prehitel ostali svet za več kot dvesto let. Ne kaže prezreti njegovega delovanja na področju dobrodelne dejavnosti, predvsem prizadevanj za šolanje revnih kmečkih otrok v njegovi zasebni šoli in ustanovitve bolnišnice za revne v Komendi.

ANTON JANŠA (1734–1773)

V svetu pravzaprav ni čebelarskega leksikona oziroma podobne literature, ki ne bi omenjal Antona Janše kot prvega učitelja modernega čebelarstva na svetu in enega najboljših poznavalcev čebel v drugi polovici 18. stoletja. Napisal je knjigi Razprava o rojenju in Popolni nauk o čebelarstvu. Anton Janša je leta 1770 postal prvi učitelj v Augartnu na Dunaju, v prvi čebelarski šoli na svetu. O pomenu in slovesu Janševe šole je mogoče sklepati po tem, da je k njegovemu čebelnjaku prihajalo tudi do dvesto slušateljev. Rojstni dan Antona Janše, 20. maj, so Združeni narodi leta 2017 na slovensko pobudo razglasili za svetovni dan čebel.

 

FILIP TERČ (1844–1917)

Mariborski zdravnik in čebelar dr. Filip Terč, po rodu Čeh, je bil začetnik moderne apiterapije. Uveljavil se je na področju zdravljenja revmatskih obolenj, ki jih je načrtno zdravil s pomočjo čebeljega strupa. Bil je tudi eden izmed ustanoviteljev Narodnega doma v Mariboru. Rojstni dan dr. Filipa Terča, 30. marec, so na svetovnem kongresu apiterapevtov leta 2006 razglasili za svetovni dan apiterapije.

 

 

ANTON ŽNIDERŠIČ (1874–1947)

Anton Žnideršič je kot izumitelj AŽ-panja pomembno prispeval k prehodu iz starega načina čebelarjenja z nepremičnim satovjem v novo obliko s premičnimi satniki. Začetek tega obdobja zaznamuje leto 1910, ko je Žnideršič v Slovenskem čebelarju prvič objavil obsežen članek o AŽ-panju, ki danes velja za slovenski tradicionalni panj. Z njegovo konstrukcijo je posredno prispeval k ohranitvi čebelnjakov na Slovenskem. Pomemben je tudi njegov izjemen publicistični in organizatorski doprinos k slovenskemu čebelarstvu. Ob Avgustu Bukovcu ga lahko imenujemo za vodilno osebnost v obdobju prve polovice delovanja slovenske čebelarske organizacije od leta 1898 dalje.

 

AVGUST BUKOVEC (1878–1965)

Avgust Bukovec spada med najmarkantnejše in strokovno najbolj izvedene osebnosti slovenskega čebelarstva v 20. stoletju. Zanj lahko rečemo, da je z neprekinjeno kontinuiteto od leta 1903 do 1957 deloval za napredek slovenskega čebelarstva. Bil je med drugim pobudnik za slovenski čebelarski muzej in uvedbo kontrole medu. Njegov kleni slovenski duh je vidno doprinesel k zgodovinskemu razvoju slovenske čebelarske organizacije okoli leta 1905 in ohranitvi njene samostojnosti leta 1954. Veljal je za nesporno avtoriteto v slovenskem čebelarstvu. Bil je prvi predsednik Čebelarske podružnice za Ljubljano in okolico.

 

Čebelarstvo v Sloveniji je danes vpisano na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine. Je odraz ljudi na Slovenskem, ki so skozi stoletja razvijali čebelarstvo, vendar ne samo to – z dušo in srcem so gradili poseben odnos do čebelarstva, da je čebelarjenje postalo vrednota.