Uvodna beseda urednika

Čebelarsko društvo Ljubljana je skozi celotno obdobje svojega obstoja tvorno prispevalo k razvoju slovenske čebelarske organizacije in slovenskega čebelarstva nasploh.

ČD Ljubljana izdaja svoj zbornik ob 110. obletnici ustanovitve društva, ki je bilo s prvotnim imenom Čebelarska podružnica za Ljubljano in okolico ustanovljeno 8. junija 1913. Vsebina pričujočega zbornika zajema obdobje od začetkov Slovenskega čebelarskega društva leta 1897 do leta 1941, obdobje od 1941 do 1945 ter obdobje od 1945 do danes. Obdobje od 1897 do 1945 je opisano predvsem na podlagi zapisov v Slovenskem čebelarju in deloma sejnih zapisov društva med letoma 1922 in 1937. Obdobje od 1945 do danes vključuje zapise v Slovenskem čebelarju, društveni arhiv in predvsem mnoge prispevke večinoma članov našega društva, ki posredno ali neposredno pomenijo živo pričevanje o ČD Ljubljana. Ob vsem naštetem pa je skozi zbornik predstavljena zbirka fotografij, katerih avtorji prihajajo iz uredniškega odbora in veljajo za vrhunske fotografe na področju čebelarske fotografije.

Člani ljubljanske čebelarske podružnice so bili pobudniki in pomembni akterji za uresničitev mnogih čebelarskih vsebin na Slovenskem, s katerimi se je slovensko čebelarstvo v obdobju med letoma 1898 in 1941 izvilo iz razvojnega zaostajanja ter doseglo raven, primerljivo najvišji ravni čebelarstva v Evropi. Med drugim so sledili čebelarstvu v Švici, ki je pred drugo svetovno vojno veljalo za zgled naprednega in urejenega čebelarstva. Po švicarskem zgledu so se leta 1907 ustanovile opazovalne postaje, leta 1932 prva plemenilna postaja na Slovenskem, istega leta se je postavila tudi kontrola medu. Predvsem izvajanje kontrole medu je eden najvidnejših pokazateljev ravni organiziranosti takratne slovenske čebelarske organizacije. Prav na tem področju se kaže napredna vloga ljubljanske čebelarske podružnice, ki je kot pobudnica za kontrolo medu že leta 1928 in s kasnejšo pobudo v letu 1938 prispevala, da je Slovensko čebelarsko društvo sprejelo odločitev, da bo Društvena čebelarna kupovala od društvenih članov le kontrolirani med domačega izvora. Nadaljnji razvoj Slovenskega čebelarskega društva so prekinile razmere druge svetovne vojne.

V obdobju po letu 1951 je bil (zlasti leta 1954) resno ogrožen obstoj oziroma samostojnost slovenske čebelarske organizacije. K ohranitvi njene samostojnosti so pomembno prispevale nekatere vodilne osebnosti slovenske čebelarske organizacije iz predvojnega časa, med njimi člani takratne Čebelarske družine Ljubljana, še posebej Avgust Bukovec, sicer prvi predsednik ljubljanske čebelarske podružnice. Na občnem zboru ZČDS leta 1954 je opozoril, da je »organizacija, ki je nekaj dolgih desetletij na klasičen način dokazovala, kaj zmorejo trdna volja, požrtvovalno delo in neutrudno prizadevanje za gospodarski napredek vseh čebelarjev, v slabih dveh letih izgubila vse.« V slovensko čebelarsko organizacijo so vstopali napredni, predani čebelarji in slovensko čebelarstvo je po mnogo vloženih naporih postalo eno vodilnih in v svetu prepoznavnih čebelarstev. K razvoju slovenskega čebelarstva do današnje ravni je mnogo prispevalo tudi ljubljansko čebelarsko društvo. O njegovem doprinosu večplastno govorijo tudi prispevki v zborniku.

Vsekakor je poslanstvo zbornika opozoriti na prehojeno pot ČD Ljubljana. Morda obuditi tudi kakšno »skrito« vsebino. Njegovo pravo poslanstvo pa bo potrdila šele prihodnost, z uresničenjem pričakovanja, da bo ČD Ljubljana odgovorno nadaljevalo pot svojih klenih pionirjev in nekaterih današnjih članov, ki so pomembno prispevali k razvoju slovenskega čebelarstva v preteklih 110 letih.

Gregor Drolc, urednik

P. S. S posebno hvaležnostjo se bom spominjal vseh, ki smo sodelovali pri pripravi zbornika. V skromno zadovoljstvo vseh nas naj bo zavedanje, da je vsak sodelavec po svojih močeh storil nekaj dobrega za ohranitev slovenskega čebelarskega duha ČD Ljubljana.

Člani ožjega uredniškega odbora se zahvaljujemo Dušanu Holzbauerju, dolgoletnemu predsedniku ČD Ljubljana, da nam je velikodušno odstopil prostore za naše sestanke, na katerih smo preučevali zgodovino našega društva, ter da je s svojo nesporno avtoriteto pomembno prispeval k uresničitvi zbornika.