Besede predsednika ČD Ljubljana ob 110-letnici

Čebele gojimo predvsem zaradi pridobivanja medu. Vemo namreč, da je bil med v preteklosti tako rekoč edino sladilo.

Bolj intenzivno in organizirano čebelarstvo se je v Sloveniji začelo v drugi polovici 18. stoletja, najprej na Gorenjskem. Naš čebelar Anton Janša, rojen v Breznici, je svoje znanje in izkušnje prenašal na čebelarje v šoli na Dunaju, in sicer že leta 1770. Na področju sedanje osrednje Slovenije in na Dolenjskem je k razvoju čebelarstva veliko pripomogel duhovnik, učenjak in čebelar Peter Pavel Glavar, predvsem s svojim prizadevanjem za izobraževanje in literaturo v slovenskem jeziku, razumljivem za preproste ljudi, ki so čebelarstvo opravljali kot dodatno dejavnost. Število čebelarjev v osrednjem delu oziroma v Ljubljani je začelo ob koncu 19. stoletja hitro naraščati in v tedanjih razmerah so bili ustvarjeni pogoji za organiziran razvoj čebelarske panoge. Od leta 1898 je v Ljubljani delovalo Slovensko čebelarsko društvo. Takoj po začetku organiziranega čebelarstva je ljubljansko področje prevzelo vodilno vlogo na področju znanja (strokovnosti) in organiziranosti.

V času prilagajanja novim klimatskim spremembam je zlasti pomembno ohranjanje narave in zdravega okolja. Pridelava hrane oziroma kmetijska proizvodnja je odvisna od padavin, temperatur in opraševalcev. Čebelarji smo zelo povezani z drugimi proizvajalci hrane in moramo delovati v skupnem interesu, saj npr. pridelava sadja brez čebel ni možna. Pri proizvodnji hrane pa se velikokrat uporabljajo zaščitna sredstva za zatiranje različnih zajedavcev in plevela, ta sredstva pa niso prijazna do opraševalcev oziroma do naših čebel. Biologi nas tudi opozarjajo, da se številne živali in rastline s težavo prilagajajo podnebnim spremembam in da vsako leto izgubimo veliko živalskih in rastlinskih vrst.

Od vseh opraševalcev nam najbolj pomagajo naše čebele; za zdrave čebele in za ohranjanje kranjske sivke kot avtohtone čebelje vrste pa skrbimo čebelarji. Naša čebela je mirna, delavna in ima velike donose medu. V spomladanskem času, ko matica pospešeno zalega in se čebele pripravljajo na spomladansko pašo ter izkoriščanje medovitih rastlin, imamo v panju zelo hiter porast števila čebel. Proti koncu leta pa se število čebel v panju zelo zmanjša, matica zaleganje prilagodi zmanjšani količini hrane v naravi in čebelja družina racionalno koristi hrano ter se pripravlja na brezpašno obdobje. V preteklosti so naši čebelarji veliko medu pridelali na ajdi, ki cveti med zadnjimi medovitimi rastlinami. Naše čebelarsko društvo je imelo društveni čebelnjak na štajerskem območju, kjer se je sejalo veliko ajde, sedaj pa ta kultura za kmetijstvo ni preveč zanimiva. Poleg tega so nove sorte ajde manj medonosne.

Čebele bi v današnjem času brez čebelarja težko preživele, saj jih ogrožajo bolezni (še posebno varoza) in negotovost zaradi intenzivne pridelave hrane oziroma monokultur, zlasti na posameznih kmetijskih območjih. Verjetno bi se čebele na dolgi rok prilagodile spremenjenim okoliščinam, kot so se v prejšnjih milijonih let. V sedanjem obdobju pa moramo čebelarji poskrbeti za ohranjanje čim bolj zdravega okolja in biotske raznovrstnosti. Čebelarji skrbimo za naravo in posebno pozornost posvečamo vzgoji in sajenju medovitih rastlin.

Osnovna naloga društva je izobraževanje in obveščanje čebelarjev ter ostale javnosti, z namenom, da se izboljša strokovno znanje ter da se nova znanstvena dognanja ter tehnološki napredek prenesejo v prakso. Znanje starejših izkušenih čebelarjev prenašamo na mlajše na različnih srečanjih in izobraževanjih; pri tem nikoli ne pozabimo, da na mladih svet stoji. Pomembno je sodelovanje z domačimi in tujimi izobraževalnimi ter raziskovalnimi organizacijami, ki zagotavljajo napredek čebelarstva. Čebelarji želimo izrabljati čebelje paše, omogočiti opraševanje žužkocvetnih rastlin, skrbimo za zdravstveno varstvo čebel, gojimo zdrave čebele in skrbimo za neoporečnost naših izdelkov. Ob tem sodelujemo z državnimi organi in organizacijami – pri načrtovanju kratkoročne in dolgoročne kmetijske politike.

Naše čebelnjake gradimo in obnavljamo v duhu slovenske tradicionalne kulture čebelarstva, s čimer poudarjamo pomen čebelarstva kot pomembne kmetijske panoge. Čebelnjak z AŽ-panji in panjske končnice so del naše kulturne dediščine. Prevozne čebelnjake smo modernizirali in skrbimo za pridelavo različnih vrst medu. Ob tem seznanjamo potrošnike o zdravilnih lastnostih medu in skrbimo za prepoznavnost slovenskega medu. Poleg medu pridelujemo tudi med v satju, med s cvetnim prahom, kremni med, cvetni prah, propolis, matični mleček … v ličnih embalažah, ki so primerne za darilo.

Skrb za strokovnost čebelarjev je osnovno vodilo in naloga vseh nas, ki smo vključeni v čebelarsko društvo.

Vloga čebelarjev je ozaveščanje javnosti o zeleni prihodnosti. S čebelarskimi krožki smo prisotni v osnovnih šolah, najmanj enkrat letno sodelujemo v vseslovenski akciji ozaveščanja o pomembnosti zdravega prehranjevanja, imamo odprta vrata naših čebelnjakov za vse zainteresirane, sodelujemo z lokalnimi skupnostmi na različnih srečanjih in prireditvah. Vse naše aktivnosti so usmerjene v ohranjanje zdravega naravnega okolja. Čebelarji spodbujamo vključevanje prebivalstva v čebelarska društva, in sicer tako mladine kot odraslih. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nam je podelilo status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju kmetijstva.

Čebelarji imamo razvit čut do okolja in sočloveka. Obnašamo se skladno z našim kodeksom, smo vestni in pošteni do naših čebel in do potrošnikov. Čebele niso lastnina posameznega čebelarja, ampak so narodno bogastvo. Pri večini je bilo čebelarjenje v začetku dopolnilna dejavnost ali hobi, postopoma pa to preraste v posebno čebelarsko strast. Nekoč so za to postavili posebno diagnozo – apieultitus oziroma posebna »nalezljiva bolezen«. Prepričan sem, da je temu podvrženo veliko naših čebelarjev.

Luka Omrčen,
predsednik Čebelarskega društva Ljubljana