Utrinki čebelarskih spominov na očeta Jurija in strica Edija Senegačnika, Dr. Andrej Senegačnik

Oče Jurij Senegačnik pri čebelnjaku, Lajše nad Gorenjo vasjo v Poljanski dolini, okoli 1980. Avtor posnetka je mojster fotografije Vladimir Vlastja Simončič, ki je deloval v Poljanski dolini.

Prof. dr. Jurij Senegačnik (* 1922; + 2018) je bil moj oče. Po poklicu kemik, deloval je na področju biokemije, reprodukcije prašičev in goveda, primarno področje je bilo raziskovanje postopkov za zamrzovanje in odtaljevanje živalskega semena na Veterinarskem zavodu Slovenije. Zaradi zaslug pri uspešni reprodukciji prašičev je prejel več državnih in republiških odlikovanj. Bil je tudi univerzitetni profesor na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, poučeval je fiziološko kemijo.

Prof. Edvard Senegačnik (* 1913; + 1998), očetov brat, je bil profesor angleščine in nemščine, dolga leta je poučeval na gimnaziji Poljane v Ljubljani. Bil je urednik in večletni član uredniškega odbora Slovenskega čebelarja ter avtor številnih člankov o čebelah in čebelarstvu.

Čebelarstvo je bilo v družini Senegačnik prisotno že dolgo pred mojim rojstvom. Čebele je v hišo starega očeta Jurija Senegačnika v ljubljanskem Mestnem logu (današnje Murgle) prinesel stric Edi že pred drugo svetovno vojno in zanje najprej navdušil mojega starega očeta Jurija, nato pa tudi mojega očeta Jurija. Ker je bil stari oče železničar, še iz časov Avstro Ogrske in nato v obeh Jugoslavijah, je imel potrebno logistično znanje in seveda tudi popust pri železniškem prevozu čebeljih družin na pašo po Sloveniji ter sosednji Hrvaški in Srbiji. V času po drugi svetovni vojni so bila tako priljubljena predvsem pasišča v hrvaški Liki, v okolici Gospića, pa tudi v Slavoniji in Vojvodini, seveda vedno v bližini železniške proge. Transport čebeljih družin je bil v tistih časih kar bistveno zahtevnejši, kot je danes, ko so panji zloženi na mobilnih čebelnjakih. Če je prevoz trajal več dni, je bilo potrebno panje vsak dan razložiti, jih odpreti in zvečer pred odhodom ponovno zapreti ter naložiti. Pri večdnevnih transportih se je včasih tudi kaj zapletlo in je bilo potrebno nekoliko „podmazati“ železničarje, da naloženega vagona s čebeljimi družinami niso „pozabili“ pripeti na vlakovno kompozicijo, ki je nadaljevala pot proti končnemu cilju. Z vidika transporta na daljše razdalje je bil železniški transport počasnejši in logistično zahtevnejši od današnjega transporta s kamioni.

Moji spomini na čebele sežejo v rano mladost, ker je imel oče Jurij vedno nekaj panjev doma in seveda me je občasno kakšna čebela tudi pičila. Pred 1970 pa se je večina panjev iz Rožne doline preselila v Gorenjo vas v Poljanski dolini, kjer smo imeli vikend in smo tam preživljali počitnice.

Stric Edi Senegačnik z ženo Poldi, spomladi v domačem vrtu pred „novim“ mobilnim čebelnjakom. Ljubljana, Rožna dolina, okoli 1980.

Oče ni imel veliko čebeljih družin, na vrhuncu nekje med 20 in 30 AŽ-panjev, doma v Rožni dolini pa smo imeli samo nekaj družin, predvsem za očetovo veselje in opraševanje rastlin na domačem vrtu. Stric Edi je tudi živel v Rožni dolini, nekaj sto metrov stran od nas, kjer je imel poleg hiše z zelo velikim vrtom tudi velik zidan čebelnjak. Ko smo bili osnovnošolski otroci, smo pomagali pri raznih lažjih opravilih, predvsem pri zažičevanju in zbijanju novih satnikov. K stricu Ediju je takrat šel večkrat pomagat moj starejši brat Jože, saj je stric spomladi potreboval veliko novih satnikov, ker je že takrat imel veliko čebeljih družin, okoli 80. Vedno smo mu radi hodili pomagat, ker je dela dobro honoriral in tudi malice so bile zelo dobre, doma pa so tovrstna dela štela v „rok službe in v okvir rednih delovnih obveznosti“.

Oče ni imel večjega števila čebeljih družin v Rožni dolini tudi zaradi mamine alergije na čebelji strup, sčasoma pa sta na čebelji strup postala alergična tudi oba starejša brata Jože in Jurij. Za „aktivno“ udeležbo pri čebelah sem bil tako uporaben samo jaz. Alergije so bile pri bratih občasno tako hude, da sta morala na urgenco po injekcijo, a k sreči nikoli ni bilo hujših posledic. Spominjam pa se, da je mamo, ki je rada delala na vrtu, čebela pičila v prst, na katerem je imela poročni prstan, in je nastopila panika kako in kaj, če ji bo prst preveč zatekel in se bo pretok krvi ustavil. Zadeva se je srečno končala in prstana mi ni bilo potrebno preščipniti, čeprav sem že imel pripravljene klešče ščipalke. Smo pa zato doma imeli ustrezna protialergijska zdravila, ki so preprečila hujše posledice.

Ker oče ni imel veliko čebeljih družin, smo jih večinoma prevažali kar z osebnim avtomobilom in lahko tovorno prikolico, na kateri je bila lesena podloga. Lahko smo naložili po deset AŽ-panjev, nato pa dvakrat ponovili pot. Običajna letna turneja je zgledala tako: spomladanska paša v Lajšah pri Gorenji vasi in točenje cvetličnega medu, sledila je kostanjeva paša v Zgornji Besnici v začetku julija, točenje in nato selitev v Podkraj pri Tomišlju, kjer je bila otava, občasno pa tudi hoja na Krimu, točenje in jesensko krmljenje s sladkorno raztopino za prezimovanje, nato selitev nazaj v Gorenjo vas, kjer so čebele prezimile. Občasno je oče najel tudi kak manjši kamionček, da smo selitev čebel hitreje opravili. Nakladanje in razkladanje panjev je bilo vedno kar stresno opravilo, in to zaradi dveh razlogov. Najprej zato, ker so bili nekateri panji zelo stari in starosti primerno tudi že trhli, tako da se je občasno kak panj pri prekladanju odprl po šivu in razdražene čebele so pričele uhajati na vse strani ter intenzivno pikati prenašalce – nikoli namreč nismo imeli ustreznih zaščitnih oblek. Drugi razlog za dodatne zaplete je bila zelo raznolika dimenzija panjev. Nekateri novejši so bili devetsatni, starejši (še od starega očeta) enajstsatni, nekateri nekoliko višji, drugi nižji, krajši, daljši. Ker se je vrstni red, ki je določal razporeditev panjev, med prevozom pomešal, je bilo pri ponovnem zlaganju v mobilni čebelnjak nemogoče v prvem poizkusu vzpostaviti prvotno stanje in je bilo potrebno več vmesnih prelaganj, kar je pomenilo tudi več možnosti, da se stari panj razpre in razdražene čebele bruhnejo ven. Razdraženost čebel se je večala, ker je bilo potrebno večkrat improvizirati razne pritrditve, ki so se v tistih časih izvajale predvsem z „dratom“ (žico) in zabijanjem žebljev v improvizirane konstrukcije, kar je še dodatno razburjalo čebele. Tudi z osvetlitvijo med nočnim delom je bila vedno težava, saj so baterije v svetilkah kmalu opešale in žarnice so bolj brlele kot pa svetile. Glede na težave z vrstnim redom in razporeditvijo panjev je imel oče v denarnici shranjeno eno od možnih rešitev razporeda, mi smo pa panje prelagali noter in ven ter upali, da bodo ostali „čebelotesni“.

Tudi stric Edi je spomladi odpeljal svoje čebele iz Rožne doline na pašo in večkrat sem pomagal pri nalaganju panjev na kamion. Nalaganje je potekalo povsem gladko, ker so bili panji relativno mladi in vsi enakih dimenzij. Zapletov z vsesplošnim pikanjem in otepanjem nosačev pri njem ni bilo.

V času moje srednje šole, konec sedemdesetih let, se je stric moderniziral in kupil star kamion, ki ga je dal predelati v transportni čebelnjak. Tudi pri tem opravilu sem mu kot bodoči strojni tehnik pomagal. Tovrstno delo imam še danes rad, in če ga ni preveč, prinaša sprostitev. V tistem času smo imeli strojniki stare mopede in „fičkote“, ki jih je bilo potrebno stalno popravljati, tako da je bila predelava kamiona v delovno vozilo zelo učinkovito, zanimivo praktično usposabljanje, poleg tega ga je stric še honoriral. Dela pri predelavi kesona je vodil izkušen čebelar in strojnik, ki je uspešno predelal že več kamionov, mi pa smo opravljali pomožna dela, kot so čiščenje, razdiranje, fiksiranje in držanje varjencev pri spenjalnem varjenju, priprava površin za barvanje, barvanje …

Od takšnih večdnevnih opravil pri stricu mi je ostalo v spominu točenje v okolici Crnega Luga v Gorskem kotarju. Tisto leto je bilo izjemno, saj je hoja obilno medila in je bilo potrebno večkrat točiti. Točenje je trajalo tri do štiri dni. V ekipi smo bili štirje: stric Edi, teta Poldi, jaz in še en pomočnik. Čebelarski tabor je bil kar globoko v gozdu in tudi naokoli je bilo vse polno čebelnjakov. Na poti do našega tabora smo se tako peljali mimo več takih taborov, od katerih mi je v spominu ostal predvsem tisti, ki so ga vsi poimenovali „ljuti pas“. Tudi v tistih časih se je namreč dogajalo, da je do samotnih in nezaščitenih čebelnjakov prišla nepovabljena ekipa, ki je v dnevu ali dveh stočila med, nato pa z medom vred izpuhtela. Zato so imeli lastniki za zaščito svojih čebelnjakov pred nepridipravi priklenjene pse in različna opozorila. V tem primeru je bil na kratki verigi priklenjen popadljiv in prestrašen nemški ovčar, ki je močno lajal, če si se mu približal. Lastnik ni poskrbel za hrano in vodo, pes je bil prepuščen samemu sebi, zato so ga občasno hranili mimoidoči, tudi z zgodnjimi drobnimi jabolki, in mu nosili vodo. Domačini in tudi ostali so se zgražali nad gospodarjevim neodgovornim ravnanjem. Glavnino posmeha pa je povzročil opozorilni napis „Pazi, ljuti pas!“, kar je neustrezen prevod iz slovenščine, povzet iz prevoda na etiketi vloženih feferonov (ostri feferoni – ljuti feferoni). Pravilno se hudemu psu v hrvaščini reče „oštar pas“ – in od takrat naprej je ta slovenski čebelar dobil vzdevek „Ljuti pas“.

Stric je bil glede uporabe tehnike napreden in naklonjen novotarijam. Tako je investiral v električni generator in električno točilo z zmogljivostjo dvanajst satov. Na tem točenju sem zato prvič uporabljal električno točilo in tudi električni nož za odkrivanje. Kot motorist sem skrbel za generator, polnil rezervoar z bencinom in skrbel za ostalo električno opremo. S teto sva odkrivala sate, poleg tega sem upravljal še točilo in sveže natočeni med sva nato vlivala v večje sode, takrat smo ga natočili kar 1,2 tone. Stric je praznil in polnil panje, pomočnik pa je skrbel za podrobno ometanje, močenje iztočenih satov pred vračanjem v panje in transport satov do točila in nazaj. Postelje smo si uredili kar za čebelnjakom, kot streha so služile zadnje stranice čebelnjakov, vreme je bilo pa tudi lepo. Zvečer je stric pripovedoval zgodbe iz svojega življenja; veliko zabavnih in tudi takšnih, za katere upamo, da se ne bodo nikoli ponovile. Od zabavnih doživetij so prevladovala predvsem tista z vojaško tematiko, ki so spominjala na Švejkove dogodivščine, npr. kako je bilo v oficirski šoli še v kraljevini Jugoslaviji. V srbohrvaščini, v bolj prostaškem vojaškem žargonu z veliko medmeti (kletvicami) so bile zgodbe zelo sočne in niso primerne za objavo na tem mestu. Bile so pa tudi zgodbe o težkih preizkušnjah, ko so ga ob začetku druge svetovne vojne v Srbiji, kot mobiliziranega vojaka, zajeli Nemci in odpeljali v vojno ujetništvo. Povedal je, da je bilo tam zelo hudo in da verjetno ne bi preživel, če ženi Poldi ne bi nekako uspelo, da so ga iz Nemčije (kot Ljubljančana, ti pa so bili pod Italijo) premestili v Italijo v taborišče vojnih ujetnikov za rezervne oficirje, kjer so bile razmere bistveno boljše. Kot rezervni oficirji so imeli ujetniki „višji standard“. Iz tega taborišča je bilo veliko zabavnih zgodb, tudi ta o ujetniku, ki je imel visok glas in je nekega večera odprl okno ter zakričal z visokim ženskim glasom „Aiuto, aiuto, mi violenteranno!“ (Na pomoč, na pomoč, posilili me bodo!) Med Italijani je nastala velika panika in zmeda, saj so mislili, da je v stavbi ženska. Takoj so noter poslali oborožene stražarje in pričeli s temeljitim pregledom. K sreči hujših posledic zaradi te potegavščine ujetniki niso utrpeli. Teta Poldi je stricu v ujetništvo pošiljala pakete, nekaj pa jih je poslala tudi mojemu očetu v Gonars, kamor so ga kot dvajsetletnega študenta strpali Italijani. Oče mi je povedal, da je bil zelo hvaležen za tiste pakete in bi težko preživel brez njih, ker so bile razmere v Gonarsu zelo težke.

Bilo je tudi veliko čebelarskih zgodb, o dogodivščinah z raznih pasišč na Hrvaškem in v Srbiji. Teta in stric sta rada dobro jedla in zato so bili obroki, ki smo jih pripravljali na poljskem kuhalniku, zelo dobri in izdatni. Dobil sem po kakšnih dvajset čebeljih pikov na dan, a takrat to ni bilo preveč moteče. Nekega večera, ko smo bili zbrani za panji in smo klepetali ter poslušali zgodbe, sem doživel tudi zanimivo petje matice, ko je obveščala čebele delavke o rojenju naslednjega dne.

Naslovnica prve obsežnejše skupne samostojne publikacije strica Edija in očeta Jurija o medu, cvetnem prahu, propolisu, matičnem mlečku, zdravilnosti medu, uporabi medu v medicini in medu v kuhinji. Skupno 84 strani, format knjižice 140 x 200 mm, izdal Medex v sodelovanju z zvezo čebelarjev Slovenije, 1966. Na naslovnici smo trije bratje: levo Jože, na sredini jaz, desno Jurij.

Stric Edi je veliko predaval po Sloveniji in podmladek ter čebelarje izobraževal o sodobnem čebelarstvu, ker je imel obilo pedagoškega daru. Z očetom sta že v šestdesetih letih pričela pisati knjige o medu in čebelarstvu, kasneje pa pri obsežnejših knjigah o čebelarstvu sodelovala kot soavtorja. Veliko strokovnih člankov sta objavljala v Slovenskem čebelarju. Stric je pisal o splošnem čebelarstvu, oče pa bolj o kemijskih zadevah medu in zdravilih za varozo, ker je bil po poklicu kemik. Sodelovala sta tudi na tekmovanjih mladih čebelarjev, kjer sta bila občasno v vlogi sodnikov. Velikokrat sem ju spremljal na tovrstnih dogodkih in se pri tem tudi mnogo naučil o čebelarstvu, praktične vaje pa sem imel nato z očetom v čebelnjaku. Zdi se mi, da je bilo čebelarjenje pred 1980 dokaj enostavno, ker je bilo čebeljih bolezni relativno malo (vsaj jaz se nisem srečeval z njimi). Smo pa s strahom spremljali poročila, kako se varoja približuje Sloveniji, če se ne motim, so takrat navajali hitrost 40 km na leto. Prihod tega zajedavca je močno otežil čebelarjenje. Med čebelarji in veterinarji so se vnemale debate o ustreznosti in primernosti zdravil za zatiranje varoze. Na tem področju je bil tudi oče aktiven, ker je obvladal biokemijo. Testirala so se razna zdravila, nekatera so delovala, nekatera pa ne. Pri tistih nedelujočih zdravilih so dobili čebelarji napačen podatek, da varoje ni, čeprav je bila. Kot vemo, je rezultat te zmote za čebeljo družino usoden. V ta zgodnja predavanja o varozi me je oče vključil tako, da sem mu kot strojnik, ki zna tudi tehnično risati, prerisoval razmnoževalne cikle varoje in ostale zanimivosti iz tujih čebelarskih revij, na katere je bil oče naročen. Kot fotoamater sem nato iz tehnične risbe izdelal črno-bel diapozitiv za predavanja. Celoten postopek je bil bistveno zamudnejši v primerjavi s tem, kar nam v današnjem času omogoča digitalna tehnika. Seveda sem se pri prerisovanju in potem še na predavanjih o temi veliko naučil. Oče mi je tudi razložil, da je velik problem te zajedavske pršice ta, da se izredno hitro prilagodi in postane odporna na določeno zdravilo. Zadnja leta čebelarjenja so bila zaradi varoj naporna tako za strica kot tudi za očeta. Večkrat se je zgodilo, da je kakšna družina čez zimo propadla, panj pa je bil spomladi enostavno prazen, kar je za čebelarja zelo stresno.

V devetdesetih je oče našel novo zabavo, in sicer izdelovanje medenega vina – (staroslovanske) medice. Nabavil in preštudiral je kar nekaj v glavnem francoske literature na to temo, naročil specialne (šampanjske) kvasovke iz Francije (ki pa se pri medici niso izkazale najbolje) in še nekatere druge specialne soli za zgodnjo prehrano kvasovk. Ostala oprema za natančno vodenje procesa vretja, (odpisana) laboratorijska kemijska tehtnica, areometer, ejektor za prepihavanje raztopine medenega mošta, izostren očetov okus … je bila tudi doma. Nekajletno izpopolnjevanje je ob uporabi najbolj ustreznih kvasovk privedlo do odličnega rezultata: medica je bila izvrstna. Navdušenje mojih kolegov je bilo veliko in zato je eden izmed njih prosil očeta, naj mu izdela medico iz 20 kg žajbljevega medu z otoka Krka. Izziva je bil oče vesel, saj je bil raziskovalnega duha, medica je pa izvrstno uspela.

V poznih letih je imel oče čebele samo še na vrtu. Z leti je večkrat spregledal kak matičnjak in smo imeli kar veliko rojev, kar se mu v mlajših letih ni pogosto dogajalo. Je bilo pa zanimivo, ko je nekega dne mama pešačila s tržnice proti domu. Pot jo je vodila mimo predsedniške palače na Erjavčevi cesti. Takrat se je na nizek grm pred palačo usedel roj, policist pa, ki je stražil palačo, se je precej bal čebel. Ko je oče izvedel za roj, sta se z mamo hitro odpeljala ponj in policist je bil zelo vesel, da je oče ometel roj in odstranil „nevarnost“. Zanimivo, takrat ni bilo „nobenih problemov“ glede parkiranja pred predsedniško palačo. V tistem času je Sloveniji predsedoval dr. Drnovšek in njemu na čast je roj dobil ime Drnovškov roj. Kot je kasneje povedal oče, je imel tisti roj zelo dobro matico in je bil zelo medonosen.

Za velike zasluge in izobraževalne dosežke na področju čebelarstva sta oče Jurij in stric Edi prejela številna priznanja in odlikovanja. Oba sta tudi prejemnika najvišjega čebelarskega odlikovanja – nagrade Petra Pavla Glavarja.

Sam trenutno nimam čebel, nekaj čebelarske opreme še imam, po večini pa je bila že popolnoma izrabljena. Če se bom po upokojitvi odločil za ponovno samostojno čebelarjenje, z nekaj panji za opraševanje rastlin na vrtu, bom nabavil novo opremo. Hčerka Ema, ki zelo rada vzgaja rože na vrtu, že sedaj namenoma sadi veliko medonosnih rastlin za „sivčice“, kot ljubkovalno imenuje kranjsko sivko v spomin na dedija Jurija.