Prispevek Avgusta Bukovca k reševanju gnilobe v Ljubljani ter drugod na Kranjskem, ki so jo širili pri delu nevestni medičarji

Avgust Bukovec je bil zaslužen za reševanje gnilobe v Ljubljani ter drugod na Kranjskem, ki so jo širili pri delu nevestni medičarji. Po takratni praksi so slovenski čebelarji panje s čebeljimi družinami ali brez čebel prodajali medičarjem. Ti so potem panje zažveplali in razdrli ter iz njihove vsebine iztisnili med in vosek. Na podlagi osebne seznanitve z delovnimi razmerami pri enem od ljubljanskih medičarjev je Bukovec v Slovenskem čebelarju (1904) objavil članek z naslovom Podiranje panjev pri medarjih. V njem opiše dvorišče z nepomitimi posodami, na stežaj odprto delavnico in nemarnimi lužami, »po tleh dvorišča je ležalo vse polno voščenih odpadov in koscev medenega satja, po njih so lazile čebele, katere so se žveplenici odtegnile«.Privabljene čebele so odnašale med in posledično širile gnilobo v panjih, sosednjih čebelnjakih … V Slovenskem čebelarju (1905) sledi Bukovčev članek o čebelarskem sejmu v Ljubljani, ki se je odvijal vsako leto po 8. septembru (mali šmaren) na današnjem Prešernovem trgu. Tam niso prodajali čebel, ampak samo med in vosek. Ljubljana je bila nekoč znano trgovsko središče za med in vosek. Sploh so bili nekoč najbolj znameniti čebelarski sejmi: ižanski, kranjski in ljubljanski. V prizadevanju za ureditev pogojev dela medičarjev je Slovensko čebelarsko društvo poslalo deputacijo k ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju. V deputaciji so bili tajnik Slovenskega čebelarskega društva Avgust Bukovec ter Peter Pavlin in Hinko Zirkelbach kot prizadeta ljubljanska čebelarja. Mestni magistrat je enemu od ljubljanskih medičarjev prepovedal opravljanje njegove obrti, vendar način opravljanja dela medičarjev še vedno ni bil urejen z ustreznim odlokom. Leta 1906 je sledil odločen nadaljnji korak Slovenskega čebelarskega društva – na občnem zboru sprejeta resolucija je bila izročena deželni vladi kranjski. Vendar po desetih mesecih ni bilo odziva. Zato se je društvo obrnilo na državnega in deželnega poslanca dr. Janeza Evangelista Kreka, katerega ime je sicer navedeno v imeniku članov Slovenskega čebelarskega društva za leto 1898. Dr. Janez Evangelist Krek je skupaj s še šestnajstimi poslanci 11. 7. 1907 v državnem zboru na Dunaju vložil interpelacijo na poljedelskega ministra. Uspeh je bil takojšen! Že naslednji dan, 12. 7. 1907, se je deželna vlada kranjska odzvala z dopisom, ki so ga poslali tudi Slovenskemu osrednjemu čebelarskemu društvu. Podala je odredbo o zahtevanih pogojih dela medičarjev, da delajo v zaprtih prostorih, katerih okna morajo biti zadelana z gosto mrežo. Posoda z medom ali posoda, v kateri je bil med ali medica itd. in ni bila dobro pomita, ne sme stati na prostem, ravno tako tudi panji, predno niso bili dobro očiščeni medu in voska. Če je bilo zunaj delavnice po naključju kaj politega z medom ali medico, se mora dotični prostor takoj dobro sprati z vodo, da ne privabi duh medu čebel na rop. O vsem tem piše Hinko Zirkelbach v članku Zmagali smo (povzeto po: Slovenski čebelar, 1907, letnik 10, št. 8).