Ljubljanski čebelar Peter
Pavlin, soustanovitelj
Čebelarskega društva
za Kranjsko, Štajersko,
Koroško in Primorsko.
Peter Pavlin (1853–1933)
Peter Pavlin je bil član Čebelarske podružnice za Ljubljano in okolico, kar izkazuje zapisnik 17. seje odbora ljubljanske čebelarske podružnice, po katerem je Peter Pavlin izročil članarino za leto 1928 predsedniku Josipu Verbiču.
Peter Pavlin se je rodil leta 1853 v Dolenji vasi pri Naklem. Že v zgodnji mladosti se je od očeta naučil osnov čebelarjenja. Leta 1872 je odšel v Ljubljano, kjer se je izučil dežnikarske obrti. Leta 1882 se je priženil v Trnovo v Ljubljani in si tam postavil velik čebelnjak. Umrl je leta 1933.
Poleg kranjičev je imel tudi po Dzierzonu prirejene panje, ki jih je po priporočilu urednika Slovenske čebele Jožefa Jeriča sam izdelal. Po letu 1885, ko se je v Ljubljano preselil takrat slavni ameriški čebelar Frank Benton, se je navdušil za panje Langstrothovega sistema z enakim mediščem in plodiščem ter tako prvi na Slovenskem začel uporabljati satnike velike mere. Ker je imel premajhno posest za njihovo postavitev, je premišljeval, »kako združiti amerikance v čebelnjaku, kakor je po Kranjskem navada«. Izdelal je nov panj, ki se je pod imenom pavlinovec precej razširil v Ljubljani in okolici. To je panj z dvojnimi ali enojnimi stenami in z 10 satniki, notranje mere 425 × 215 mm, obešenimi na hladno stavbo. Panj je imel podobo kranjiča s slikano končnico. Kasneje je bil pavlinovec predelan na toplo stavbo. Avgust Bukovec zapiše: »Po vsej pravici smemo imenovati Pavlina očeta velike mere v Sloveniji. On in bivši urednik Rojina sta položila temelje naprednemu čebelarstvu« (SČ, 1933, letnik 36, št. 5).
Iz zapisnika 17. seje odbora Čebelarske podružnice za Ljubljano in okolico, dne 9. 10. 1928.
Vir: Arhiv ČD Ljubljana.
Svoje izkušnje in pobude za ameriške panje je opisal v čebelarskih prispevkih, ki jih je objavil v glasilu Kmetovalec; najpomembnejša sta iz leta 1897.
Nasploh je bil Pavlinov čebelnjak tiste čase zbirališče vseh naprednih čebelarjev. Tam se je tudi porodila misel o ustanovitvi čebelarske organizacije. Peter Pavlin se je o tem posvetoval s predsednikom Kmetijske družbe Gustavom Pircem. Kmetijska družba je nato 8. 11. 1897 sklicala čebelarski shod, na katerem so sklenili, da ustanovijo Čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko. Pavlin je bil prva leta tudi društveni odbornik. Avgust Bukovec, sicer prvi predsednik Čebelarske podružnice za Ljubljano in okolico, ga omenja kot soustanovitelja Slovenskega čebelarskega društva. Zanj je bil sila napreden čebelar in velik ljubitelj narave. Pisal je tudi članke za Slovenskega čebelarja. Čebelarsko društvo za Slovenijo je leta 1932 Petru Pavlinu podelilo diplomo za njegove zasluge za slovensko čebelarstvo in ga naslavljalo za svojega soustanovitelja. Kako spoštovan je bil Peter Pavlin, pričajo Spomini Frančiška Rojine (SČ, 1933, letnik 36, št. 3). V njih se pisec spominja svojega soseda v Zgornji Šiški, ki je imel ob obiskih čebelarjev pri njegovem čebelnjaku vedno glavno besedo. Kadar pa se je pri njem ustavil Peter Pavlin, tedaj je tudi on ponižno in pohlevno poslušal modrega preroka in oznanjevalca nove čebelarske dobe.
Frank Benton in slovensko čebelarstvo
In še nekaj besed o pomenu Franka Bentona (1852–1919) za slovensko čebelarstvo. Leta 1879 se je podal v svet z namenom proučevanja čebeljih pasem. Obiskal je Evropo, Ciper, Javo, Ceylon, Sirijo. Od leta 1885 je kar pet let bival na Slovenskem. Proučeval je našo čebeljo pašo in izvažal kranjsko čebelo v ZDA. V Ljubljani je bil dve leti sosed Petra Pavlina. Nato je še tri leta preživel na Hujih pri Kranju, dokler se ni vrnil v Ameriko, kjer je postal uradnik in kasneje vodja čebelarskega oddelka na ameriškem ministrstvu za poljedelstvo. Leta 1905 se je ponovno vrnil v Evropo in se ustavil v naših krajih, kjer se je srečal s Frančiškom Rojino, Avgustom Bukovcem in Ivanom Lampetom. Pot je nadaljeval po balkanskih deželah, preko Romunije v Turčijo in na Kavkaz. Vsekakor je Frank Benton zaslužen za sloves kranjske čebele v ZDA in v svetu nasploh.
Naslovna stran prve številke novega čebelarskega glasila Slovenski čebelar (1898).
Frančišek Rojina – prvi urednik Slovenskega čebelarja
Slovensko čebelarsko društvo je takoj po ustanovitvi pričelo izdajati svoje glasilo Slovenski čebelar, s prvo številko že za januar 1898. Uredništvo je prevzel Frančišek Rojina. Pred tem so čebelarske članke objavljali le v Kmetovalcu, glasilu Kmetijske družbe. V želji, da bodoče slovensko čebelarsko društvo izdaja svoje glasilo, se je že sredi leta 1897 Gustav Pirc sestal s Frančiškom Rojino in mu ponudil uredništvo novega čebelarskega glasila. Ta se je odzval z besedami: »Odgovoril sem mu, da imam do čebelarstva veliko veselje, vendar za urednika se ne čutim dovolj sposobnega« (SČ, 1937, letnik 40, št. 1). Kljub vsemu pa je pobudo sprejel. Od Gustava Pirca je prejel več nemških čebelarskih knjig in se še istega leta udeležil mednarodnega kongresa čebelarjev v Bruslju, kjer se je prepričal o zaostajanju slovenskega čebelarstva. Po zaslugi strokovnosti in razgledanosti Frančiška Rojine se je glasilo Slovenski čebelar izoblikovalo v strokovno glasilo, ki slovenske čebelarje povezuje s slovenskim čebelarskim društvom. Izhaja še danes in je najstarejša redno izhajajoča strokovna periodična publikacija v Sloveniji.