Odmevna strokovna predavanja in izobraževanja v letih od 1980 do 2014, Dušan Holzbauer, Jerica Prelec
V tistih letih je »meščan«, Ljubljančan, ki je prijatelju rekel, da nima časa za kavico, ker se mu po službi mudi pobrati roj, za katerega so mu sporočili sosedje, da visi na njihovi hruški, ali pa ki za takratni državni praznik 4. julij ni mogel na kopanje v Opatijo, ker je bilo potrebno točiti med, še zlasti, če je štel v mlajšo ali srednjo generacijo, milo rečeno veljal za čudaka. Ampak tako je res bilo. Če v družini ni bilo starejšega čebelarja, pri katerem bi novinec lahko nabiral tako sladke kot tudi grenke čebelarske izkušnje, se je moral več ali manj znajti sam. V primerjavi z današnjim časom tudi ni bilo na razpolago izobilice strokovne literature. Mali čebelarji, lahko bi rekli predvsem ljubiteljski čebelarji, so v glavnem stanovali v Ljubljani, čebele pa imeli v okolici oziroma v krajih, iz katerih so sami izhajali, predno jih je življenjska pot pripeljala v Ljubljano. Včlanili so se v ljubljansko čebelarsko društvo, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi nenehnih sprememb v družbeni ureditvi večkrat moralo – zgolj formalno – spremeniti ime, in sicer se je prvotna Čebelarska družina Ljubljana preimenovala v Čebelarsko društvo občine Ljubljana-Center, to pa v Čebelarsko društvo Ljubljana-Center. Slednje je v začetku osemdesetih let imelo okoli 160 članov, s kasnejšo delitvijo Občine Ljubljana na pet občin pa se je članstvo zmanjšalo na okoli 60, kar pa ne pomeni, da so se zmanjševale tudi društvene aktivnosti.
Članek Franca Jerasa v Slovenskem čebelarju priča o veliki udeležbi na strokovnih predavanjih ljubljanskega čebelarskega društva.
Vir: Jeras, F. (1985). Predavanja z velikim obiskom. Slovenski čebelar, 87(1), 15.
Vir: Letno poročilo o delu društva v letu 1986, z dne 2. 3. 1987.
Arhiv ČD Ljubljana.
Predavatelja Franc Šivic in Dušan Švara, člana ČD Ljubljana.
Vir: Vabilo na predavanja. Slovenski čebelar, 87(1), 16.
Društvo je od leta 1967 uporabljalo prostore na Cankarjevi 3, kjer je imela pisarniške prostore Čebelarska zveza Slovenije, dokler se ni preselila v Čebelarski center na Brdo pri Lukovici. Tedaj je društvo našlo druge prostore – na Linhartovi 13. To sobivanje je pomenilo neposreden stik s predstavniki Zveze in opazno vlogo društva na področju strokovnega izobraževanja čebelarjev, ki se je v začetku osemdesetih let izkazalo za še kako dobrodošlo, še zlasti ob prihodu do tedaj neznane bolezni varoze. Društvo je v nadaljnjih letih v takratni zgradbi Iskre na Trgu Revolucije, v prostorih ZZZS na Miklošičevi ulici, na Upravni enoti Vič in nazadnje na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana na Vojkovi ulici uspelo zagotoviti dvorane za odmevna predavanja (4–5 na leto). Če je leta 1984 predavanja poslušalo poprečno 114 čebelarjev (Jeras, 1985), je število slušateljev v letu 1986 naraslo celo na 250 čebelarjev (Letno poročilo o delu društva v letu 1986). Številna udeležba čebelarjev iz različnih krajev Slovenije potrjuje kakovosten izbor aktualnih tem in odličnih predavateljev. Naj jih omenimo le nekaj: prof. Edi Senegačnik; prof. dr. Jurij Senegačnik; mag. Franc Javornik; prof. dr. Jože Rihar; Dušan Medved; Jože Babnik; mag. Jože Jenko; Franc Šivic, univ. dipl. inž.; Uroš Vidmar, univ. dipl. inž.; Alojz Bukovšek; France Jeras, univ. dipl. prav.; dr. Vinko Pipan, dr. vet. med.; Ivan Grajš; Gvozden Stefanovič (iz Srbije); Alen Kovačevič, dipl. vet. (veterinarska fakulteta Zagreb); Tanja Medved, dipl. biol.; doc. dr. Janez Poklukar; mag. Mira Jenko - Rogelj, dr. vet. med.; mag. Malči Božnar; Boris Seražin, dipl. org.; Ivan Jurkovič, inž.; Borut Preinfalk, dr. vet. med.; dr. Andreja Kandolf Borovšak (ČZS); Vlado Pušnik; Tanja Magdič, univ. dipl. kom. (ČZS) in drugi.
Teme strokovnih predavanj in izobraževanj kot tudi številnih debatnih večerov in okroglih miz so bile tako izbrane, da so čebelarji lahko pridobili čim več znanj in informacij o aktualnih problemih ter novostih v čebelarstvu. Obravnavano je bilo zdravstveno varstvo čebel v smislu prepoznave bolezni, kot so varoza, huda gniloba čebelje zalege, poapnela zalega in metode zdravljenja; pridobivanje in možnosti uporabe čebeljih pridelkov – od medu, propolisa, matičnega mlečka, voska do apiterapije; spoznavanje in značilnosti posameznih virov čebeljih paš; tehnologija čebelarjenja – prednosti in slabosti čebelarjenja z različnimi panjskimi sistemi; smernice dobrih higienskih navad v čebelarstvu in ne nazadnje večna tema – kako najbolje pripraviti družino na čebelarsko sezono.
Tema o novih spoznanjih pri zdravljenju čebeljih bolezni je posledično pripomogla k temu, da je društvo organiziralo praktične prikaze zdravljenja čebeljih bolezni na terenu in subvencionirano nabavo zdravil. Teme o pomenu kakovostne matice v čebelji družini pa so čebelarje vzpodbujale k nabavi subvencioniranih matic priznanih vzrejevalcev ter udeležbi pri praktičnih prikazih dodajanja in vzreje matic na terenu pri samih vzrejevalcih.
Kot dopolnitev navedenega je potrebno omeniti tudi vsakoletne strokovne ekskurzije po vseh slovenskih regijah in v zamejstvo, z obiski pri posameznih čebelarjih in ogledi krajevnih in čebelarskih znamenitosti.
Društvu je leta 1997 uspelo v zemljiško knjigo vpisati lastništvo društvenega čebelnjaka s pripadajočim zemljiščem v Tomišlju (kupljeno leta 1930). Čebelnjak je bil že od svoje postavitve namenjen članom društva, da so tja lahko vozili svoje čebele na pašo. Prav tako so se člani društva pri čebelnjaku lahko udeleževali strokovno-družabnih srečanj s čebelarskimi delavnicami, vsaj enkrat ali dvakrat v letu.
Društvo v skrbi za podmladek s svojim mentorstvom na OŠ Danile Kumer in Zavodu za gluhe in naglušne že vrsto let organizira čebelarske tečaje za osnovnošolce, z upanjem, da se bo mlado članstvo v prihodnje uspešno spopadalo z izzivi sodobnega čebelarjenja, tako na podlagi novih znanj in vedenj v čebelarstvu kot tudi iz preteklih izkušenj društvenega delovanja.