Moje 20-letne izkušnje zatiranja varoje z oksalno kislino, Ivan Jurkovič

Prve varoje – ne samo varoje, tudi po stojiščih razmetane panje brez čebel – sem videl na otoku Braču pri čebelarju Nikolu Bodloviču, dve leti preden so se pojavile v Ljubljani. V Sloveniji sta nastopila strah in panika. Izšla je celo posebna in obsežna izdaja Slovenskega čebelarja, v kateri so bile navedene vse možnosti zatiranja, a konkretnih navodil pa ni bilo. Čebelarji so bili desetletja prepuščeni samim sebi. Nihče si ni upal prevzeti odgovornosti in dati konkretnih navodil. Tudi Čebelarska zveza je »dvignila roke« in prenesla odgovornost na veterinarje.

Za zatiranje varoze smo čebelarji na začetku uporabljali vse, kar smo dobili, in tako reševali čebele. A zahteve po neoporečni hrani (medu), so ob spoznanjih, da so sredstva za zatiranje varoj zdravju škodljiva, postale vse glasnejše. Prehod od uporabe sredstev za zatiranje na zdravila, ki ne puščajo ostankov svojih učinkovin v vosku in medu, ni bil enostaven. Mnogi odgovorni temu niso bili naklonjeni, kar potrjuje dejstvo, da so še v zadnjih preteklih letih slovenskim čebelarjem za zatiranje varoze dostopni npr. Bayvarol, Apivar, CheckMite (coumaphos) in celo amitraz. Večina čebelarjev v Sloveniji ta sredstva še vedno uporablja. A ker postajajo varoje po večkratnem zatiranju (ponavljanju) na prej omenjena sredstva rezistentne (odporne), nam ponujajo nova, še »močnejša«, a o ostankih zdravil v vosku in njihovi vsebnosti v medu se pa malo govori!

Kljub številnim poskusom na področju zatiranja varoze še vedno nimamo dokončne rešitve. Ker na nekaterih kontinentih čebele nimajo varoze, so poskušali s prenosom matic. Na daljnem vzhodu Rusije so kupovali drage matice (»primorski bees«), Američani so plačevali po 1000 dolarjev za eno matico, a čebelam od prenešenih matic v Ameriko varoza ni prizanesla. Tudi zagovorniki manjših satnih celic, v katerih naj bi se razvijale manjše, na varojo odporne čebele, se dolgo niso predali. Na žalost pa so ostali brez uspehov.

Alternativni – sonaravni način zatiranja varoj s sublimacijo oksalne kisline (OK) je bil najprej prepuščen posameznikom in je bilo redko mogoče oz. celo nemogoče objavljati izkušnje v slovenskem čebelarskem glasilu. Upravičeno se torej vprašujemo, kakšen je in kakšen bo slovenski med. Predvsem zato, ker se še vedno dogaja, da slovenski čebelarji pred uporabo kemikalij in jesenskim krmljenjem ne odvzamejo mediščnih satov iz panjev, temveč jih pustijo v mediščih tudi med zatiranjem varoj v panju.

Strupene učinkovine smo najprej uspešno zamenjali z mravljično kislino (MK). Postopek zatiranja z MK zahteva največ znanja in izkušenj, na učinek pa znatno vplivajo tudi zunanje temperature in panj. Vroča poletna in jesenska obdobja nam včasih ne omogočajo, da bi se napadenosti (števila varoj) že zgolj z uporabo MK znebili do te stopnje, da nas ne bi že naslednje poletje skrbelo, kaj bo s čebelami, ali da bi celo do konca glavne paše pozabili na varozo. V panjih, s katerimi čebelarim, je zatiranje z MK zadovoljivo, vendar pa ni učinkovito v toliki meri, da ne bi bilo treba uporabiti še drugih ukrepov. Uporabo MK smatram za dopolnilen, in ne primaren ukrep, ki pa je še vedno aktualen in včasih tudi nujen.

Oksalna kislina

Zakaj mi je bila OK tako blizu? V naši mizarski delavnici smo jo redno uporabljali pri beljenju lesa in pred luženjem. V keramični posodi je bila pribl. 15-odstotna raztopina OK, ki smo jo z morsko gobo nanašali na les, pri tem pa nismo nosili rokavic niti si nismo umivali rok. Ker sta moj oče in ded skupaj presegla starost 180 let, se tudi jaz nisem bal OK.

Odpor proti uporabi OK (prisoten ni bil samo v Sloveniji, ampak tudi širše) se je občutno zmanjšal leta 2002, po končanih raziskavah inštituta v Tübingenu (Universitätsklinikum Tübingen - Institut für Arbeits- und Sozialmedizin). Rezultati raziskav so bili objavljeni tudi pri nas, čeprav z zamudo. Vseeno se je odpor proti uporabi OK v Sloveniji nadaljeval še skoraj dve desetletji.

Zatiranje varoze z OK, predvsem s sublimacijo, naj bi v Evropo prinesli nemški pribežniki iz Kazahstana, kjer je bilo to edino sredstvo, ki so ga imeli na voljo. Moj prvi način zatiranja z OK je bil postopek pršenja OK po satih, novembra leta 1999. Kljub temu da sem predhodno uporabil MK, je bil odpad ogromen in takoj mi je bilo jasno, da gre za izredno učinkovino. Tedaj sem napisal članek, ki je bil objavljen pod naslovom Ne zamudite priložnosti (Slovenski čebelar, 1999, letnik 101, številka 12). Odziv čebelarjev je bil velik, a žal tudi odklonilna reakcija – predvsem s strani »dobaviteljev« zdravil. Sledili so prispevki v SČ in tudi drugod, ki so prikazovali OK kot nevarno za čebelarja.

Dr. J. Rihar me je nagovoril, da sem izvedel poskuse s sublimacijo OK. V tujih revijah sem zasledil tudi raziskave nemškega čebelarskega inštituta v Hohenheimu (Landesanstalt für Bienenkunde der Universität Hohenheim).

Način uporabe OK sem imenoval termosublimacija. Izraz se je uveljavil med čebelarji. Tako sem si pred več kot 20 leti postavil naslednja vprašanja:

1.  Ali je možno samo z OK obvladati varozo?
2. Kateri način uporabe OK je najprimernejši?
3. Kolikokrat je možno uporabiti OK in kolikokrat lahko tretiramo čebele s sublimacijo?
4. Kako vpliva sublimacija OK na stanje čebelje družine?
5. Kako sublimirati OK – pri kateri zunanji temperaturi in kateri temperaturi sublimatorja?
6. Kako zaščititi čebelarja in okolico pred hlapi OK?
7. Kakšen naj bo odmerek OK za posamično družino in velikost panja?
8. Kakšno napravo naj uporabimo, da bo 100-odstotno učinkovala?

In še veliko vprašanj je bilo odprtih.

Pršenje in kapanje OK je zelo učinkovito, a zahtevno, za listovne (AŽ) panje manj primerno. Predvsem je treba povedati, da pri kapanju učinkovine ne razporedimo enakomerno po čebelah, zato so čebele, ki jih pokapamo, bolj prizadete in dalj časa vznemirjene, medtem ko po sublimaciji čebele že čez eno uro normalno nabirajo. Čebelje družine, ki so bile pokapane z OK, so spomladi za 17 % slabše od onih, ki so bile sublimirane (Radetzki, S čebelami v tretje tisočletje 2, str. 173). Poleg tega je enkratno kapanje čebelje družine premalo učinkovito, dvakratno ali večkratno v jeseni pa celo uniči čebeljo družino. »Enkrat premalo, dvakrat preveč« (Liebig). Tudi če bi v poletnem času čebeljo družino tretirali s sublimacijo OK, preide na med tako neznatna količina OK, da lahko po podatkih nekaterih avtorjev že drugi dan po sublimaciji točimo. Količina oksalne kisline (v prahu ali tabletah), ki je potrebna za enkratno zatiranje, znaša pribl. 1 g za eno naklado – plodišče. Natančni odmerki pa skoraj niso odločujoči. Zelo pomembno pa je, da varoza še ni rezistentna (odporna) na OK.

Učinki sublimacije: vedeti je treba, da OK uniči samo varoje, ki niso v zalegi, zato je zelo učinkovita v zimskem času in poleti, če je družina brez zalege. Naj poudarim, da mi je po 20 letih preizkušanj uspelo samo s termosublimacijo OK uspešno zatirati varoje brez kakršnih koli drugih sredstev. Tako lahko po lastnih izkušnjah trdim, da je mogoče samo s termosublimacijo OK in uporabo Thermosublimatorja uspešno čebelariti. Ob tem pa je treba pripomniti, da je potrebno na vsakem stojišču skrbno nadzirati razvoj varoze in pravočasno ukrepati. Treba je upoštevati npr. pašne razmere, klimatske in vremenske pojave, tehnologijo čebelarjenja, okolico in tudi vrsto panja. Če hočemo za zatiranje varoje uporabiti samo OK, moramo najprej ugotoviti, kakšen je učinek postopka in sublimatorja.

Thermosublimator je priprava, ki sem jo razvijal in preskušal več kot 20 let. Prvotno sem za segrevanje uporabil čajno svečko z močnejšim stenjem. Čebelarji so uporabljali navadno čajno lučko, ki pa je imela preslab plamen, in izhlapevanje OK ni bilo zadovoljivo.

Lastnosti Thermosublimatorja so: temperatura izhlapevanja ustreza temperaturi, potrebni za sublimacijo, pri kateri OK ne razpade na sestavne dele. Thermosublimator deluje brez naše prisotnosti, zato čebelarju ni škodljiv. Zatiranje je tem bolj učinkovito, čim dalj časa traja sublimacija, tako da se OK enakomerno porazdeli po čebelah in čebel ne prizadene. Priporočamo 10 min. Po tem času naprava sama ugasne, čebele se kmalu umirijo in normalno letajo. Sublimiramo pri odprtem žrelu. Istočasno lahko uporabimo tudi 10 in več Thermosublimatorjev. Naprava je poceni, učinkovina – oksalna kislina za en panj pa nas letno stane približno toliko, kot znaša vrednost ene žlice medu. Učinkovitost Thermosublimatorja, če v panju ni zalege, je lahko tudi 99-odstotna.

 

Po tem, ko je Janez Mihelič, univ. dipl. biol., objavil prispevek z naslovom Nov uparjalnik za uparjanje OK za zatiranje varoe (Slovenski čebelar, 2002, letnik 104, št. 1), za objavo mojih raziskav v SČ skoraj dve desetletji ni bilo več pravega posluha. Ko sem pred leti svoj prispevek na temo OK sočasno poslal v uredništva čebelarskih glasil v Srbiji, Hrvaški, Avstriji, Nizozemski, Češki in Sloveniji, so ga v glasilih navedenih tujih držav objavili, zato nisem mogel razumeti, da le v Slovenskem čebelarju tega niso storili. Čeprav so objave v tujini pomenile potrditev strokovnosti in aktualnosti članka, pa bi mi največje zadovoljstvo predstavljala objava v slovenskem, domačem glasilu, da bi se lahko tudi slovenski čebelarji (tako kot so se tuji) seznanili s spoznanji, ki sem jih opisal v prispevku. V svojih prizadevanjih sem želel slovenskemu čebelarstvu vsaj delno povrniti za vse, kar sem od njega lepega in zanimivega prejel ter doživel. Sem pa vsa leta kot čebelarski predavatelj sodeloval tudi v mnogih tujih državah, kot so Nemčija, Avstrija, Srbija, Hrvaška … Spominjam se predavanja na veterinarski fakulteti v Zagrebu pred več kot 100 slušatelji, seveda pa tudi tistih po slovenskih društvih. Vedno sem še posebej rad predaval v domačem društvu, ČD Ljubljana.

»Zbiralci varoj«. Opažam, da so nekatere družine »zbiralci varoj«, tako kot imamo pri čebelah zbirališča trotov. To so močne družine, ki imajo izredno veliko zalege, ki privlači varoje. Nastanek teh družin še ni raziskan, mnogi čebelarji pa mi v tem pritrjujejo.

Predvsem je nujno, da poleg vas zatirajo varozo tudi sosednji čebelarji, kajti reinvazija (nalet) je večja, kot smo domnevali. Čebelje družine, ki umirajo zaradi varoze že v poletnem času, imajo lahko tudi več kot 10.000 varoj. Te družine postanejo žrtev ropanja in varoje se selijo na druge, tudi mlade – nove družine.

V tridesetih letih prisotnosti bolezni se je izoblikovalo veliko postopkov in na razpolago je veliko učinkovin za njeno zatiranje. Pri tem se moramo predvsem odločiti, ali bomo pridelovali med, ki ne bo vseboval ostankov strupov, s katerimi zatiramo varozo, in bomo slednje lahko zagotovili tudi porabnikom, ali pa se bomo »skrivali« pod t. i. dovoljeno dopustno vrednostjo. Za sedaj je ta odločitev prepuščena posameznikom, a prepričan sem, da ima v Sloveniji prihodnost le med, v katerem ne bo ostankov učinkovin, ki smo jih uporabili pri čebelarjenju.

Postopek sublimacije oksalne kisline

(1) V hladilno posodo nalijemo vodo, (2, 3) v gorilček nalijemo tekoči vosek, pokrijemo in prižgemo,

(4) dodamo OK in nanjo (5) damo kapljice nageljnovega olja. (6) Thermosublimator v NP

(7) v AŽ-panj vstavimo karton namesto pitalnika, (8) TS v AŽ-panju – odlična rešitev, (9) TS v AŽ-panju zadaj,

(10) TS v nakladi zgoraj.

Zelo zanimiv je zgornji diagram, ki kaže, da se odpadanje varoj dogaja tudi do 10 dni po sublimaciji. Na začetku (prvih 20 let) pa sem ugotavljal, da je že prvi dan padla skoraj polovica varoj, ostala polovica pa v nekaj (običajno treh) dneh. Na osnovi tega je možno sklepati, da se varoja prilagaja OK, tudi sublimaciji. Sublimacija OK, kot je bila opisana, pa vendar ni dokončna rešitev, je le del našega celotnega početja pri čebelah, kar imenujemo tehnologijo čebelarjenja. Uporabljam jo že 20 let (s stroškom ene žlice medu na posamezen panj), ne uporabljam drugih učinkovin in ne izgubljam čebel.

ivanjurkovic2002@yahoo.de