Ob osnovnem poznavanju medonosnih rastlin ter njihove razširjenosti je zanimiva tudi njihova čebelarska in gospodarska pomembnost – kaj in pod kakšnimi pogoji lahko čebelar od njih največ pričakuje. Vse medovite rastline ne medijo enako, nekatere izločajo mnogo medičine, druge manj ali pa nič. Največ rastlin nudi medičino in cvetni prah hkrati, nekatere rastline pa dajejo samo cvetni prah. Slovenija ima zelo pestro rastlinstvo, več kot 3540 v naravi rastočih vrst. Znotraj te medvrstne pestrosti se najdejo številne posebnosti, ki jih lahko gojimo v čebeljem vrtu. Kljub temu da se ubadamo z omejenimi pašnimi viri, najbrž ne pogrešamo nobene rastlinske vrste od Primorske, Krasa in slovenskih Alp, do Štajerske in Prekmurja ter Dolenjske in Bele krajine. Menim, da je za vsakega čebelarja, posebej za tistega, ki seli čebele na pašo, zelo pomembno, da poleg znanja o čebelarstvu premore tudi čim boljše poznavanje medonosnih rastlin in pogojev, pod katerimi je od njih največ koristi. Staro pravilo pravi, da se brez dobre čebelje paše ne izplača čebelariti. Čebelja paša je osnova čebelarstva. Brez paše ni čebelarjenja. Čebelja paša je vse tisto, kar čebele prinašajo v panj in potrebujejo za svojo hrano ter razvoj. Zadnja desetletja zaradi podnebnih sprememb pašni viri pri nas in drugod vedno bolj usihajo. Zato nikakor ni odveč, če stalno poudarjamo in ponavljamo, da naj si vsi lastniki posestev – kmetje ter čebelarji – prizadevajo za ohranitev pestrosti našega naravnega okolja.

Tako sodelovanje je bilo v preteklosti že aktualno, kar potrjujeta naša čebelarska prvaka in pionirja Peter Pavel Glavar in Anton Janša. P. P. Glavar je v praksi izkazal in dokazal, da je slednje mogoče. Oba sta poudarjala, kako pomembno je sejati in saditi medovite rastline. Temu primerno so se obnašali naši predniki, ki so na svojem rednem občnem zboru 14. 12. 1924 med drugim sprejeli sklep o nabavi in saditvi 2000 sadik »vrbaka«. Te so nato zasadili na bregovih Ljubljanice in Save (SČ, 1925, letnik 28, št. 3). Prizadevanja za saditev medovitih rastlin so se nadaljevala, kar je razvidno iz zapisnika 13. seje odbora z dne 6. 12. 1932. Na seji je predsednik našega društva (takratne ljubljanske čebelarske podružnice) prof. Josip Verbič predstavil svoj načrt zasaditve podružnične parcele z medovitimi rastlinami in postavitve botaničnega vrta medovitih rastlin – dreves, grmov, enoletnih, dvoletnih in trajnih cvetlic. Za ureditev čebelnjaka in botaničnega vrta je ljubljanska čebelarska podružnica prejela 3000 din od celokupne podpore v višini 30.000 din, ki jo je na posredovanje poslanca Krejčija od ministrstva prejelo Čebelarsko društvo za Slovenijo.

Iz zapisnika 13. seje odbora Čebelarske podružnice za Ljubljano in okolico, dne 6. 12. 1932.
Vir: Arhiv ČD Ljubljana.

Čebelarsko društvo Ljubljana nadaljuje tradicijo svojih prednikov sajenja medovitih rastlin, v okviru skupnih akcij pod okriljem ČZS. Na Sliki 7 vidimo rezultat sodelovanja z našo krovno organizacijo: člani društva smo v vseslovenski akciji zasajanja medovitih rastlin, ki je potekala leta 2015 pod geslom »Človek posadi – čebela opraši«, dobili sadike. V tem duhu se v našem društvu nadaljuje tradicija deljenja sadik in semen med člani. Osebno sem na čebelarskih srečanjih nekaj let delil semena janeževega ožepka (Agastache foeniculum – mehiški ožep, pravilneje janežev ožep) ter indijansko koprivo (Monarda didyma).