Franc Šivic, Gregor Drolc

Po izobrazbi univ. dipl. inž. gozdarstva je Franc Šivic čebelar, fotograf, predavatelj, apiterapevt, začetnik čebelarskega turizma, čebelarski vodnik, publicist ...

Z vstopom v ČD Ljubljana davnega leta 1957 mu je bilo dano spoznati se z Avgustom Bukovcem. Sam se spominja srečanj z njim. Srečevali sta se osebi, ki ju je odlikovalo toliko skupnega!

Bukovec je kot starosta slovenskega čebelarstva med čebelarji užival izjemno spoštovanje in tudi Šivic je na področju čebelarstva nesporna avtoriteta. Oba sta se v slovensko čebelarstvo zapisala s svojo vsestranskostjo. Kot je imel Bukovec velik in vzorno urejen čebelnjak, je Šivic kot pionir čebelarskega turizma svojo zgledno urejeno posest v Šempasu namenil čebelarskemu turizmu, katerega del je stalna razstava vrhunske čebelarske fotografije in je primerljiva nekoč razstavljenim panjskim končnicam v delu Bukovčevega čebelnjaka, takratnega prvega slovenskega čebelarskega muzeja. Oba so prištevali med najbolj priljubljene in najbolj strokovno usposobljene predavatelje. Oba sta prispevala k razvoju čebelarske stroke, uveljavljanju slovenske čebelarske kulturne dediščine in utrjevanju visokega ugleda slovenskega čebelarstva v svetu. Oba skupaj zapolnjujeta celotno obdobje 110 let obstoja Čebelarskega društva Ljubljana.

Franc Šivic je prejel najvišja odlikovanja: red za zasluge Republike Slovenije, nagrado Petra Pavla Glavarja za življenjsko delo, vsa odličja Antona Janše in še mnogo drugih priznanj. Je tudi častni član Apimondije. A vendar je njegovo pravo bogastvo v iskrenem spoštovanju in predanosti delu Petra Pavla Glavarja, vnetega zagovornika čebelarstva ter preprostih čebelarjev, in kot pravi Šivic, predvsem velikega dobrotnika. “Odraščal sem v okolju, v katerem so mi privzgojili skromnost,” razmišlja o sebi v svoji avtobiografiji Moje življenje s čebelami.

S svojim dolgoletnim strokovnim delom in s človeško širino je slovenskemu čebelarstvu nesebično odpiral vrata v svet. Leta 2003 je kot predsednik organizacijskega odbora Apimondije v Ljubljani (tudi na podlagi številnih v preteklosti vzpostavljenih mednarodnih osebnih znanstev in prijateljstev ter ob pomembni podpori takratnega predsednika ČZS Lojzeta Peterleta) prispeval, da smo se Slovenci mednarodni čebelarski javnosti predstavili kot pravi čebelarski narod, ki živi v lepi deželi domovanja kranjske čebele sivke. Z množično udeležbo čebelarjev z vseh celin sveta je Apimondija v tistem času pomenila najuspešnejši svetovni čebelarski kongres. Po komaj dvanajstih letih od nastanka državnosti je Slovenija preko Apimondije že postajala eden izmed stebrov svetovnega čebelarstva. Na teh temeljih je naša država v naslednjih letih nadaljevala pot med najuglednejše čebelarske države z mednarodno veljavo. Uspela je razglasitev svetovnega dne čebel in leta 2022 je sledil vpis slovenskega čebelarstva na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. In za vsem tem je veliko dela in predvsem duše Franca Šivica.