Prispevek članov Čebelarske družine Ljubljana k obstanku samostojnosti Zveze čebelarskih društev Slovenije, leta 1954

Gospodarska dejavnost novoustanovljene Zveze čebelarskih društev Slovenije je v obdobju 1951–1954 kazala popoln odklon od vestnega načina dela Adolfa Arka, ki si je vse od leta 1930 prizadeval, da je slovenska čebelarska organizacija dosegla močno gospodarsko podlago kot temelj za napredek slovenskega čebelarstva. Namarjevo vodenje gospodarskega odseka Zveze se je kmalu pokazalo kot popolno nasprotje dotedanji gospodarski dejavnosti čebelarske organizacije. Ko se je leta 1952 morala Zveza zaradi graditve Titove ceste (prejšnje Tyrševe) preseliti na Miklošičevo, je bilo v njej zaposlenih 18 uslužbencev, leta 1953 pa že kar 42. Ker je država regresirala pospeševanje kmetijske dejavnosti, je direktor Namar upravnemu odboru Zveze predlagal, naj ustanovi 50 »čego-jev« (čebelarskih gospodarstev) s 60 panji in 50 »čego-jev« s 120 panji, skupaj torej 9000 panjev. Pri tem je čebelar zakupnik lahko imel za svoje zasebno čebelarjenje največ šest panjev. Zakupnik je dobil 60 odstotkov čistega dobička, po desetih letih dobrega gospodarjenja pa naj bi »čego« postal njegova last. Banka je za »čego« odobrila Zvezi nekaj več kot 10 milijonov dinarjev brezobrestnega posojila. Vendar se v praksi ta oblika čebelarjenja ni obnesla, tako da so »čego-je« prodali različnim čebelarskim organizacijam. Poleg tega je imel direktor Namar še druge velikopotezne načrte, ki naj bi Zvezo privedli na »nova pota«, in sicer investicije v višini 200 milijonov dinarjev, npr. graditev šestnadstropne stavbe v Kolodvorski ulici. Nameraval je tudi razširiti trgovino. V želji, da bi Zveza prevzela vso trgovino z medom, je svoje odkupovalce pošiljal po vsej Jugoslaviji, da bi pokupili ves med, ki je bil na voljo, ne glede na njegovo kakovost. Tako je bilo kupljenih 28 vagonov medu, vendar je večji del ostal v skladiščih. Zaradi takih poslovnih »podvigov« in ker je tudi banka nenadoma prenehala dajati posojila, je Zveza zašla v nepremagljive likvidnostne težave. Ostali so ji samo še pisarniški prostori na Miklošičevi cesti ter dolgovi. V takih razmerah so ji hoteli vzeti Slovenskega čebelarja in ga prenesti v založbo Kmečki glas, samo Zvezo pa vključiti v Glavno zadružno zvezo Slovenije (Bilten Čebelarskega centra Slovenije).

Zveza bi lahko izgubila svojo samostojnost in izdajanje Slovenskega čebelarja, če se na občnem zboru 11. aprila 1954 slovenski čebelarji ne bi odločno uprli, in to potem, ko sta predvsem Avgust Bukovec in prof. Slavko Raič pojasnila takratne razmere. Raič je ravnanje čeblarjev, ki so podpirali direktorja Namarja, opisal kot »kako daleč smo prišli z moralo, da smatramo nekaj za odliko, kar je nezakonito, torej nemoralno«. Za njim je nastopil Avgust Bukovec, starosta slovenskih čebelarjev, ki se z velikopoteznimi načrti direktorja Namarja v višini 200 milijonov dinarjev ni strinjal že leta 1952. Takrat ga pri glasovanju nihče ni podprl, zato je odstopil z mesta podpredsednika Zveze. Že prej je odstopil tudi Adolf Arko. Po dolgem govoru, ki je bil v celoti objavljen v čebelarskem glasilu (SČ, 1954, letnik 56, št. 7–8), je Bukovec vse prisotne čebelarje pozval k odločitvi, ali hočejo ohraniti samostojnost Zveze kot voditeljice slovenskih čebelarjev ali pa naj to vlogo prevzame Glavna zadružna zveza. Opozoril je, da je »organizacija, ki je nekaj dolgih desetletij na klasičen način dokazovala, kaj zmorejo trdna volja, požrtvovalno delo in neutrudno prizadevanje za gospodarski napredek vseh čebelarjev, v slabih dveh letih izgubila vse«. S svojim nastopom na občnem zboru je Bukovec odločilno prispeval k obstanku Zveze kot samostojne čebelarske organizacije (SČ, 1954, št. 5–6, 7–8, 9–10). V ožji odbor Zveze so bili nato izvoljeni kar štirje (od desetih odbornikov) člani Čebelarske družine Ljubljana: Avgust Bukovec, Miha Jamar, prof. Slavko Raič in Edi Senegačnik. Na prvi seji novega odbora je bil Avgust Bukovec izvoljen za podpredsednika Zveze.

Upravni odbor Zveze je imel do naslednjega občnega zbora leta 1955 kar 18 sej. Na občnem zboru leta 1955 je bil za častnega predsednika izvoljen Avgust Bukovec, za predsednika pa prof. Slavko Raič. Z njuno izvolitvijo so slovenski čebelarji potrdili, da so se odločili za samostojnost Zveze čebelarskih društev Slovenije. Glede Slovenskega čebelarja so se odločili, da mora ostati glasilo Zveze. Čebelarska družina Ljubljana je torej po odločnem delovanju svojih članov v letih 1954–1955 pomembno vplivala na ohranitev samostojnosti Zveze in njenega glasila.

Zaradi dveh let nepremišljenega gospodarjenja je Zveza utrpela izgubo gospodarske dejavnosti, ki jo je – sprva v okviru blagovnega oddelka, kasneje pa Društvene čebelarne – vodila ljubljanska podružnica petnajst let (do leta 1945) ob vestnem gospodarju Adolfu Arku, ki je tudi pri Čebelarski zadrugi in kasnejši Zvezi čebelarskih društev še vedno z vnemo sodeloval, nekaj časa celo kot glavni blagajnik. Po letu 1954 je Zveza ohranila le še založniško dejavnost. Zaradi pičlih gmotnih sredstev (dohodek je izviral iz članarine in občasnih regresov) se je založniška dejavnost omejila le še na izdajanje Slovenskega čebelarja. V začetku tega obdobja sta sicer izšli največji slovenski čebelarski knjigi Sodobno čebelarstvo – teoretični del (1955) in Sodobno čebelarstvo – praktični del (1958), vendar sta se obe deli pripravljali že pred letom 1954. Vsekakor sta se lahko kosali z najboljšimi čebelarskimi knjigami v svetu. Naslednjo knjigo z naslovom Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu je Zveza izdala šele leta 1976.