Preureditev slovenske čebelarske organizacije leta 1945

Konec druge svetovne vojne za Slovence ne pomeni samo osvoboditve izpod fašističnega in nacističnega okupatorja ter delne priključitve slovenskega ozemlja (Primorske) k matični domovini, ampak tudi uvedbo nove politične ureditve, realnega socializma. Političnim spremembam se je morala prilagoditi tudi čebelarska organizacija. Z uvedbo socializma se je začelo lastniško preoblikovanje. Večja podjetja, ki so bila večinoma v tujih rokah, in tudi domača so bila kmalu podržavljena, manjša so prišla na vrsto kasneje. Med njimi so bili tudi čebelarji (Bilten Čebelarskega centra Slovenije).

Na zboru Slovenskega čebelarskega društva, ki ga je 15. avgusta 1945 odprl predsednik Anton Žnideršič, je bilo sklenjeno, da se društvo preoblikuje v Čebelarsko zadrugo za Slovenijo, vse društveno premoženje pa postane last zadruge. Celotno premoženje Slovenskega čebelarskega društva in Društvene čebelarne je v protivrednosti znašalo najmanj 20.000 takratnih društvenih članarin! Istega leta se je zadrugi pridružila Čebelarska zadruga državnih železnic, leta 1947 pa še Čebelarska zadruga za Slovensko Primorje. Stane Mihelič je postal predsednik zadruge. Član vodstva je bil tudi prof. Slavko Raič, kot tajnik. Edi Senegačnik je postal član nadzornega odbora. Odziv čebelarjev je bil različen, vendar je zadruga razmeroma hitro ustanavljala svoje podružnice; znotraj podružnic so se ustanovile čebelarske družine, med katerimi so bile bivše podružnice Slovenskega čebelarskega društva.

Podružnice Čebelarske zadruge za Slovenijo.
Vir: (1946). Zapisnik o drugi seji širšega upravnega odbora Čebelarske
zadruge za Slovenijo. Slovenski čebelar, 48(7), 173.

V Slovenskem čebelarju (1945, letnik 47, št. 1–2 in 3) so bila objavljena pravila Čebelarske zadruge za Slovenijo in pravilnik o organizaciji in poslovanju čebelarskih družin Čebelarske zadruge za Slovenijo. Čebelarska zadruga za Slovenijo je bila organizacijsko razdeljena na okrožja, znotraj katerih so bile podružnice, ki so na svojem področju ustanavljale čebelarske družine. V Ljubljanskem okrožju je Čebelarska podružnica Ljubljana imela 611 članov (zapisnik seje upravnega odbora Čebelarske zadruge za Slovenijo, 30. 6. 1946). Čebelarska zadruga za Slovenijo je uspešno širila trgovino, imela svojo proizvodnjo panjev in skrbela za izobraževanje. Že leta 1946 je ponovno vzpostavila opazovalne postaje. Pod njenim nadzorom je bilo 20 plemenilnih postaj. Opravljala je tudi druge dejavnosti. Leta 1948 je bila na njeni redni skupščini podana ocena, da je v zadrugo včlanjenih 6807 članov s približno 100.000 čebeljimi družinami.