Delovanje Čebelarske družine Ljubljana od 1946 do 1951

Nova povojna oblast je takoj začela s postopki za obnovo čebelarstva kot zelo pomembne panoge. Vse podružnice so bile pozvane, da naj v svojem okolišu popišejo ves čebelarski inventar, ki je bil last bivšega Slovenskega čebelarskega društva in njegovih podružnic. Inventar, ki so si ga med vojno prilastili posamezni čebelarji, je bilo treba vrniti tedanjim podružnicam oziroma čebelarskim družinam.

Čebelnjak s pripadajočim zemljiščem v Starošincah na Dravskem polju, ki je bil v lasti ljubljanske čebelarske podružnice, je nemški okupator odvzel. Okrajno sodišče na Ptuju je 15. 12. 1945 odločilo, da se čebelnjak vrne v lastništvo Ljubljanski družini Čebelarske zadruge za Slovenijo.

Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana

Kljub vrnitvi čebelnjaka (skupaj z zemljiščem) v Starošincah na Dravskem polju je Čebelarska družina Ljubljana v letu 1946 koristila le čebelnjaka v Tomišlju pod Krimom in v Senožetih. Tako je spomladi leta 1946 pozvala svoje člane, naj čim prej prijavijo število panjev, ki jih nameravajo postaviti v čebelnjaku v Tomišlju ali v Senožetih (SČ, 1946, letnik 48, št. 3–4). Za koriščenje čebelnjaka so obračunavali simbolični znesek v višini takratnih 10 din (za primerjavo: letna članarina za SČ je znašala 40 din).

V naslednjih letih je ljubljanska čebelarska družina čebelnjak v Starošincah na Dravskem polju dala v najem Mariborskemu čebelarskemu društvu in ga leta 1963 prodala Čebelarski družini Pekre pri Mariboru (zapisano v poročilu občnega zbora 1963). Čebelarska družina Ljubljana je največ koristila čebelnjak v Tomišlju, ki je imel svojega gospodarja (pred vojno je to nalogo opravljal prof. Josip Verbič). Urejeni čebelnjak ni sprejemal le članov društva, ampak tudi obiskovalce iz drugih društev in tujine. Čebelnjak v Senožetih so člani društva malo uporabljali, čeprav je bil namenjen izrabi spomladanske in kostanjeve paše.

Ljubljanski čebelarji so dejavno pristopili k organizaciji čebelarstva v osrednjem delu Slovenije. V okviru ljubljanske podružnice je bil ustanovljen odsek za vzrejo matic, v katerem je deloval prof. Slavko Raič. Lokacija plemenilne postaje v bližini Litije je ustrezala tudi čebelarjem z Dolenjske. Dobra povezava z vlaki je omogočala hitro razvažanje in dostavo matic do vseh zainteresiranih.

Okrepitev čebelarstva kot gospodarske panoge je bila ena od prednostnih nalog nove države. Dostop do čebelarske opreme, sladkorja in zdravil je bil omejen. V težavnih gospodarskih razmerah so nekateri čebelarji ponovno pričeli uporabljati kranjiče. V mizarskih delavnicah so se pospešeno izdelovali čebelarski panji in se sprejemala naročila v okviru čebelarske zadruge. Veliko pozornosti so posvečali izobraževanju. Povedati je treba, da se je v tedanjem obdobju znanje prenašalo predvsem v medsebojnih osebnih stikih in na sestankih, izobraževanja pa so potekala tudi po radiu (radijska predavanja). In ponovno se je izkazala strokovna naravnanost ljubljanskega čebelarskega društva, čigar odlika je bila vse od ustanovitve Čebelarske podružnice za Ljubljano in okolico leta 1913. Po letu 1945 je kar nekaj uglednih čebelarskih predavateljev prihajalo iz Čebelarske družine Ljubljana: prof. Slavko Raič, Dominik Bric, Edi Senegačnik in Jakob Babnik. Prof. Josip Verbič je leta 1947 napisal knjigo Vzrejajmo najboljše čebele, ki jo je izdala Čebelarska zadruga za Slovenijo.

V Slovenskem čebelarju (1949, letnik 51, št. 3–4) se je pojavil zanimiv zapis o centralnem čebelarskem vrtu, ki ga je Čebelarska družina Ljubljana nameravala ustanoviti na zemljišču, ki ji je bilo dodeljeno za gojenje medovitih rastlin. Zanj je odbor čebelarske zadruge obljubil gmotno pomoč. Na vrtu bi zasadili medovite rastline, ki rastejo v Sloveniji, in ugotavljali njihovo medovitost, količino nektarja, ki ga izločajo ob različnih vremenskih pogojih itd. Namenjen bi bil predvsem znanstvenim raziskavam, deloma pa tudi čebelarski praksi. Svoja dognanja bi tam zaposleni strokovnjaki sproti objavljali in tako opozarjali čebelarje na vrednost posameznih rastlin za čebelarstvo.