Boris Seražin ob 110. obletnici Čebelarskega društva Ljubljana (intervju), Gregor Drolc

Osmega junija 2023 praznuje Čebelarsko društvo Ljubljana 110. obletnico ustanovitve. Skozi obstoj društva je mnogo njegovih članov vidno zaznamovalo slovensko čebelarstvo. Pri tem ne kaže prezreti izrazitega vpliva nekaterih članov na razvoj slovenske čebelarske organizacije, že vse od leta 1897 dalje, torej iz časa še pred letom 1913, ko je bilo društvo ustanovljeno. Zato bi lahko rekli, da pripada Čebelarskemu društvu Ljubljana eno posebnih mest, ne samo med slovenskimi čebelarskimi društvi, ampak med slovenskimi društvi nasploh. Vsekakor se med najvidnejše člane društva uvršča Boris Seražin. Slovenski čebelarski in širši javnosti je poznan kot veliki čebelar, čebelarski mojster, organizator, čebelarski inovator, konstruktor in predavatelj. Resnično daljnosežen prispevek k slovenskemu čebelarstvu je njegova inovativna tehnologija, namenjena velikim slovenskim čebelarstvom za izrabo slovenskih čebeljih paš. V sodelovanju s svojim očetom Silvom Seražinom je prispeval številne izboljšave in inovacije. Oba (Boris in Silvo Seražin) sta prejemnika častne diplome Antona Žnideršiča za inovacije v čebelarstvu. Zaradi njegove pomembne vloge v sodobnem slovenskem čebelarjenju ga uvrščamo med enega od naslednikov velikih slovenskih čebelarskih imen, kot sta bili Anton Žnideršič in Janko Pislak. Kot podpredsednik je bil dejaven v Čebelarski zvezi Slovenije. Bil je eden od ustanoviteljev in prvi predsednik Strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev Slovenije. Član ČD Ljubljana je od leta 1990.

Ob začetku najinega pogovora vas prosim, da opišete okoliščine, ki so vas pripeljale v Čebelarsko društvo Ljubljana.

V začetku mojega čebelarjenja, v sedemdesetih in osemdesetih letih, ni bilo velike ponudbe čebelarskega izobraževanja. Informacije in znanje smo črpali iz vseh možnih virov. Tako smo naleteli na predavanja, ki jih je v takratni Iskrini stolpnici organiziralo ljubljansko čebelarsko društvo. Predavanja so bila zanimiva in so nam podala kar veliko potrebnega znanja za naše čebelarstvo. To je bil moj prvi stik s Čebelarskim društvom Ljubljana-Center. Leta 1990 sem se preselil v Ljubljano in tedaj sem sem se včlanil v ČD Ljubljana, član sem še danes.

Začetki vašega čebelarjenja segajo torej v sedemdeseta leta. Lahko opišete svoje prve korake v čebelarstvo?

Res je. Čebelariti smo začeli nekje v jeseni 1977. Sicer malo čuden čas, pa je vseeno logičen. Seveda smo začeli z branjem čebelarske literature. Kot prvo strokovno gradivo sva si z očetom pri mojem stricu sposodila knjigo Sodobno čebelarstvo I. Moram priznati, da je bilo to mukotrpno delo – sama teorija. Nato sva nadaljevala s knjigo Sodobno čebelarstvo II. Druga knjiga nama je dala dovolj osnovnega znanja, da sva lahko začela čebelariti. Nato smo čez zimo naredili prvih dvanajst panjev. Prva dva smo naselili 27. aprila 1978, v naslednjih dneh smo nekaj čebeljih družin kupili, nekaj so nam jih kot pomoč začetniku tudi podarili, tako da smo imeli deset čebeljih družin. Z uspešno uporabo znanja iz prebranih knjig smo uspeli že prvo leto zazimiti dvanajst odličnih družin. Vendar ni potekalo vse prav gladko, saj smo se že prvo leto srečali s čebeljimi boleznimi. Na srečo s pršičavostjo, odkrito v zimskem vzorcu čebel; uspešno smo jo zatrli.

Večina čebelarjev začetnikov se po dveh letih čebelarjenja srečuje z mislijo, kako obstati. Za vas pa sta dve leti čebelarjenja pomenili že prelomnico na vaši poklicni življenjski poti, ki ste jo pospremili z neomajnimi besedami: »Odločil sem se, da hočem od čebelarstva živeti!«

Kot navdušeni začetniki smo leta 1979 prvič peljali čebele na pašo. Peljali smo jih v Goriška brda. Spomnim se, da je bila tisto leto akacija zelo pozna – medila je šele po 16. maju. Seveda znanja ni bilo dovolj, in ker lahko tudi »neumen kmet« pridela debel krompir, smo dobili polne panje. Šele veliko kasneje smo ugotovili, kako izdatna je bila naša bera (nikoli več nismo točili toliko iz navadnega desetsatnega panja). Pri točenju je razumljivo zmanjkalo posode in napolnili smo vse lonce, ki smo jih imeli na razpolago. To je bila prekretnica – sprejel sem odločitev, da se bom preživljal s čebelarstvom.

Živeti od čebel pomeni postati velik čebelar. Vi pa ste imeli takrat komaj 12 družin …

Iz leta v leto smo čebelarstvo počasi širili. Leta 1983 smo imeli že prvih 60 panjev, ki smo jih postavili na prvi prevozni kamion. Bil je sicer star, zdelan TAM 5000, ampak bili smo silno ponosni nanj. Nato smo vsako leto napredovali za še en prevozni čebelnjak na kamionu. Tako smo imeli leta 1985 že tri. Začeli smo čebelariti po vsej Jugoslaviji. Najbolj oddaljeno pasišče je bilo v Vojvodini pri kraju Bečej, na sončnici.

Zanimiva je vaša izkušnja pri širitvi čebelarstva, ko pravite, da je vsak razvojni krog širitve vašega čebelarstva obsegal tri obdobja po približno pet let.

Leta 1985 je bilo za nami prvo obdobje čebelarjenja – začetki in razvoj do znosnega obsega. Imeli smo čebele, nismo pa imeli pašnih stojišč. Ta smo nato iskali še nekaj let, hkrati pa nismo povečevali čebelarstva. Nato smo ugotovili, da imamo preveč medu za naše prodajne zmogljivosti. To smo spet reševali nekaj let. Tako smo okvirno za vsako obdobje razvojnega kroga širitve čebelarstva potrebovali po pet let. Če se je prvi razvojni krog zaključil v začetku devetdesetih, se je naslednji v obdobju okoli leta 2005.

Vmes se je zgodila osamosvojitev in pojavile so se številne težave za mnoge slovenske čebelarje. Ali pa je bila to tudi priložnost za spremembe?

Po osamosvojitvi so nastale drastične spremembe. Prilagoditi se je bilo treba novim pašnih pogojem, še huje pa je bilo to, da je slovenski trg preplavil cenen uvoženi med. Tako je prodajna cena medu v letih 1990–1995 stagnirala. Čebelarji so v tem obdobju množično opuščali čebelarjenje.V takih razmerah smo se leta 1993 odločili za izjemno pogumno potezo. Kupili smo kamion s kontejnerjem in čebelami. Ta nakup je pomenil preboj v tehnologiji. Imeli smo kamion, ki je lahko prevažal kontejnerje in bil močnejši kot prejšnji TAM. Prevažal je lahko večje število panjev. S tem se je začel naš drugi razvojni krog širitve čebelarstva – in tudi v tem smo za vsak izziv potrebovali približno pet let (družine in kamioni, pašni viri, prodaja). V naslednjih letih smo se tako znebili starih kamionov in prešli na kontejnerski način čebelarjenja.

S širitvijo čebelarstva v vašem drugem razvojnem krogu ste se kmalu soočili s preobremenjenostjo, in to potem, ko ste dosegli kapaciteto 250 čebeljih družin. Vse skupaj bi se lahko ustavilo, če ne bi bilo vašega in očetovega inovatorskega duha …

Z večanjem števila čebeljih družin smo kmalu naleteli na fizično omejitev čebelarstva. Za oskrbovanje navadnih AŽ-panjev je letno treba nameniti poprečno šest ur na panj, in ne glede na to, kako smo se trudili, nekje pri 250 družinah nadaljnja rast ni bila več možna. Bili smo pred izzivom – kako povečevati čebelarstvo, ob dejstvu, da ni možno zagotoviti dodatnih delovnih ur. Lotili smo se poskusa: naredili smo kontejner z AŽ-panji 11+3 ter se začeli učiti. Na naše veliko presenečenje se je izkazalo, da za oskrbo teh panjev v poprečju potrebujemo samo še eno do dve uri letno, ob čemer so poprečni donosi na paši (za točenje) višji kot pri klasičnih AŽ-panjih. Z mukotrpnim spoznavanjem biologije čebel smo kasneje ugotovili, da v klasičnih AŽ-panjih najboljše družine prinesejo manj kot srednje in marsikdaj celo manj od najslabših. Razlog je bil vedno v tem, da so imele v panju preveč zalege in nobenega prostora za odlaganje medu. To spoznanje je bilo drago – v prejšnjih 20 letih smo točili veliko manj, kot bi lahko, in delali veliko preveč – znanje pač stane. Jasno, da smo nato v nekaj letih prodali vse stare panje in nabavili samo še panje AŽ 11+3.

Nato se je pojavil izziv prevažanja čebel. Obstoječi kontejnerji niso imeli prave delitve za postavitev širših panjev in z leti se je pojavilo kup težav, povezanih s prevažanjem le-teh. Tako smo leta 2001 izdelali prva dva nova kontejnerja, pri čemer smo uporabili vsa dotlej pridobljena dognanja. Izkazalo se je, da je prevažanje z našimi novimi kontejnerji enostavno, da jih je enostavno uporabljati ter da kot taki ne potrebujejo nobenih dodelav. Uvedli smo le še eno spremembo: ker smo stare kamione nadomestili z novejšimi in večjimi, smo kontejnerje podaljšali na dolžino 7 m, keson na kamionu pa je prilagojen za prevažanje obeh dolžin. Takrat namreč ni bilo več možno kupiti dovolj novejših kamionov s šestmetrskim kesonom, saj kamioni za dostavo postajajo vse daljši.

Vsa ta vaša razlaga ne pomeni drugega kot vpeljevanje inovativne tehnologije, namenjene velikim slovenskim čebelarstvom za izrabo slovenskih čebeljih paš. Kontejnerju z AŽ-panji 11+3 je bilo verjetno potrebno prilagoditi določena čebelarska opravila. Ste tudi zanje iskali inovativne rešitve?

Na srečo se je moj oče že v naših čebelarskih začetkih izkazal kot dober inovator, ko je v začetku osemdesetih izumil prešo za satnice. Tedaj voska ni bilo možno kupiti, pri izdelovalcih satnic pa je bilo zanj ponujeno slabo menjalno razmerje. Tako smo se odločili, da bomo satnice izdelovali kar sami. Tudi preš za izdelavo satnic pri nas niso prodajali. Oče, ki je imel izkušnje z izdelovanjem izdelkov iz poliestra, je stiskalnico za izdelavo satnic naredil sam. Začetki so bili težki, saj smo imeli premalo znanja, ampak z veliko truda nam je uspelo. Kakovost satnic smo preverili tako, da smo ob gnezdo družini vstavili industrijsko satnico znanega proizvajalca kot prvo ob zalegi, na drugo mesto ob steno pa našo satnico. Čebele so gladko izpustile industrijsko satnico in naredile našo. Takrat smo zadnjič kupili satnice. Kasneje sva z očetom prejela častno diplomo Antona Žnideršiča za inovacije v čebelarstvu – posebne izvedbe pripomočkov za izdelavo satnic (stiskalnica, kuha voska itd.).

Inovativna tehnologija kontejnerja z AŽ-panji 11+3 pa je zahtevala rešitve na področjih točenja in odkrivanja satov.

Tehnologija točenja je bila za tiste čase dokaj urejena, a še vedno povsem neustrezna. Omogočala je oskrbo približno 250 družin. Našim tedanjim zahtevam bi ustrezalo točilo, ki ob enem točenju lahko iztoči vse sate enega panja in hkrati ne potrebuje oskrbe pri točenju (avtomatsko samoobračalno točilo), seveda pa mora biti dovolj majhno, da gre v kontejner. Pregledali smo stanje na trgu, vendar nismo našli ničesar primernega. Tako nam ni preostalo drugega, kot da točilo poskusimo izdelati sami, in ponovno se je izkazala očetova inovativnost: »izumil« je dvanajstsatno samoobračalno točilo. To edinstveno točilo je bilo krasno. S premerom 80 cm je šlo brez težav v kontejner in je celo točilo več satov, kot jih gre v desetsatni panj. Spotoma je oče prilagodil mrežo košev, tako da naše točilo ne trga deviških satov, kar je njegova dodatna prednost. Tako točilo mi je omogočilo, da sem kontejner s 84 panji stočil sam v samo dveh dnevih. Ko se je točilo en komplet satov iz enega panja, sem jaz ometel in odkril sate naslednjega panja. Bilo je seveda mukotrpno delo – ampak brez pomoči drugače ni šlo. 

In že se je pojavil problem odkrivanja satov. Nobena izmed na trgu dostopnih tehnologij nam ni ustrezala. Z vilicami gre prepočasi. Elektrike za ogrevanje noža ni bilo na voljo. In odlagalne posode za odkrivanje satov so bile neverjetno nerodne. Stroj za odkrivanje satov se je pri nas izkazal za povsem neuporabnega. Odkrival je prepočasi in premalo kakovostno. Tako smo izumili nož za odkrivanje satov in ustrezno stojalo za odlaganje satov. Ugotovili smo, da nam gre odkrivanje satov z našim stojalom in vilicami veliko hitreje kot s strojem za avtomatsko odkrivanje.

S temi inovativnimi rešitvami smo ustvarili pogoje za nadaljnjo širitev čebelarstva. V naslednjih letih smo še izpopolnili tehnologijo točenja: s kontejnerjem za točenje in dodatnim šestnajstsatnim točilom, ki ga potrebujemo, ker so moje hčerke pričele pomagati v čebelarstvu in ga sedaj tudi prevzemajo.

Torej lahko danes govorimo o družinskem čebelarstvu Seražin s tradicijo?

Ja, tradicija obstaja. Čebelariti sva z očetom pričela skupaj. Jaz sem po letu 1983 začel poklicno čebelariti, medtem ko je oče do svoje smrti ostal ljubiteljski čebelar. Svoji čebelarstvi sva ločila po letu 1990, ko sem se poročil in preselil v Ljubljano. Takrat sem pričel samostojno čebelariti ob pomoči moje žene. Bili so težki časi. Cena medu je bila nizka, na trgu pa so se dogajali pretresi. Hitro sem ugotovil, da je nujno potrebno nastopiti s svojo blagovno znamko. Tako sem takoj ob ločitvi čebelarstev na trgu nastopil s svojim imenom. V prvih letih sem imel smolo pri izbiri kupcev (tudi okradli so me), po letu 2000 pa se je nastop na trgu počasi stabiliziral z enim solidnim kupcem. V letu 2020 smo poizkusili s še enim kupcem, ki pa na žalost potrebuje prevelike količine medu. Sodelovanje v letu 2021 zaradi slabe letine ni bilo več možno.

Vaše za slovenske razmere resnično veliko čebelarstvo, ki je obsegalo čez 1100 družin, je zahtevalo posebno skrb za rezervne družine. Kako rešujete ta izziv?

Izziv rezervnih družin smo reševali ob koncu devetdesetih let. Takrat smo prišli do spoznanja (o tem so predavali na čebelarski šoli v Gradcu že desetletja – samo verjeli nismo), da je nujno izdelovati narejence v devetsatnih polovičarjih in jih v njih tudi prezimiti. Saj (preizkušeno) prezimijo tudi v petsatnih panjih – ampak če jih hočemo uporabiti na akacijevi paši, imamo kup težav, ki jih z večjimi panji ni. Največja težava se nam je pojavila, ko smo prezimovali odlične sedemsatne družine in so imele že 3. aprila pet satov zalege. Vreme je aprila zelo nestanovitno in take družine ni varno prestaviti v velike panje. Toda če jih pustimo v sedemsatnih panjih, ne napredujejo do selitve (torej naslednjih 14 dni, ko bi morale imeti dodatna dva sata zalege). Če pa bi jih prestavili v velike panje, pa zaradi mraza in premalega števila pašnih čebel naslednjih 14 dni ne bi mogle napredovati. V obeh primerih izgubimo dva sata zalege, kar na koncu pomeni, da izgubimo družino za pašo na akaciji oz. na akacijo peljemo slabiča namesto močne družine. To je bil razlog, da smo vse sedemsatne panje skurili (če za nas niso dovolj dobri, tudi za druge niso). Tako sedaj čebelarimo samo z devetsatnimi rezervnimi družinami.

Slovenski čebelarski in širši javnosti ste poznani kot veliki čebelar, čebelarski mojster, organizator, čebelarski inovator, konstruktor in predavatelj. Za vsem tem se skriva velika želja po znanju, širitvi znanja, odkrivanju novega; vse v službi ljubezni do čebel in narave. Kakšno bi bilo vaše sporočilo slovenskemu čebelarju?

Kot je morda mogoče razbrati iz povedanega, smo na tej poti pridobili veliko znanja. Vedno smo iskali informacije iz vseh možnih virov! Omenil sem že odlična čebelarska predavanja. Po letu 1990, ko sem se včlanil v ČD Ljubljana, sem sodeloval v upravnem odboru društva. Izredno koristno je bilo prijateljsko druženje s predavatelji, ki je sledilo po končanih rednih predavanjih. Priznati moram, da so bila ta druženja pogosto skoraj bolj poučna od samih predavanj.

Spomnim se npr. dogodka, ko je že pokojni gospod Medved razlagal, da ko nabaviš nakladne panje, moraš pozabiti prav vse, kar si znal prej za oskrbo AŽ-panjev. To se mi je zdelo zelo čudno – čebela je pač čebela. Toda stavek se mi je vtisnil v spomin in šele mnogo kasneje, ko sem nabavil AŽ-panje 11+3, sem ugotovil, kako prav je imel omenjeni gospod. Poglavitna razlika je namreč v odlagalnih površinah za medičino, posledično pa tudi v tem, koliko je družina izkoriščena na paši. To pomeni, da je treba družine oskrbovati drugače. Na koncu se je izkazalo, da je bil čas za tisto srečanje zelo dobro porabljen.

Na predavanjih dr. Jurija Senegačnika smo dobili relevantne informacije za zatiranje varoze. V tistem času je edino on javno povedal, kako naj zatiramo to bolezen, da bomo uspešno čebelarili (med njegovimi sodobniki to ni bilo ravno pravilo).

Takrat sem se tudi izobrazil za čebelarskega mojstra. Naša predavanja so bila skladna s tistimi v čebelarski šoli v Gradcu, le da so bila prirejena za manjšo skupino slušateljev. Z današnjega vidika »nič posebnega«, toda zame je bilo izobraževanje velik napredek. Poučne so bile tudi strokovne ekskurzije do znanih čebelarjev v Avstriji. V dolgotrajnih pogovorih z ostalimi slušatelji sem dosegel nov nivo čebelarskega znanja.

Nedolgo zatem je postalo izobraževanje v Sloveniji »modni hit«. Predavanja so bila že v vsakem društvu in obisk predavanj ČD Ljubljana-Center se je pričel zmanjševati. Tako smo na UO družine sklenili, da poizkusimo nov način delovanja. Začeli smo z »debatnimi večeri«. Prenos znanja, ki smo ga imeli na druženjih po predavanjih, smo želeli prenesti v samo prakso. Začetki so bili sicer težki, okorni, toda kmalu nam je uspelo in ta način delovanja v nekoliko spremenjeni obliki še vedno vzdržujemo.

Na predavanjih, ki jih organizira ČD Ljubljana, že več kot deset let veljate za eneganajbolj zaželenih predavateljev. Kljub veliki prezaposlenosti si vsako leto nesebično vzamete čas za strokovna predavanja, ki se jih udeležujejo tudi številni čebelarji, ki niso člani našega društva. Privabijo jih vaša predavanja, ki so za razliko od mnogih predavanj po Sloveniji podprta z neprecenljivimi izkušnjami iz prakse velikega čebelarstva. Katere so torej teme vaših predavanj in teme, s katerimi naj bi se slovenski čebelar še posebej seznanjal?

Sčasoma sem začel tudi svoje bogato znanje prenašati na druge čebelarje. Tako sem pričel predavati tehnologijo čebelarjenja. Vodim debatne večere – včasih v ČD Ljubljana in v ČD Rakek (kjer sem tudi član). Od leta 1998 predavam različne čebelarske teme v čebelarskih društvih po Sloveniji.

Svoje bogate čebelarske izkušnje delite tudi kot soavtor v slovenski čebelarski literaturi. Pri pripravi katerih čebelarskih knjig oziroma priročnikov ste sodelovali?

Na slovenski ravni sem izdatno sodeloval pri nastajanju knjige Smernice dobrih higienskih navad v čebelarstvu na načelih sistema HACCP. Sem soavtor Priročnika dobre čebelarske prakse. Prvo (Smernice …) je potem ČZS zelo uspešno prenesla v prakso, priročnik pa na to še čaka.

Pišete tudi za Slovenskega čebelarja?

Občasno objavljam tudi prispevke v Slovenskem čebelarju. Leta 2006 sem pisal o mesečnih opravilih.

Relativno kmalu po včlanitvi v ČD Ljubljana ste postali podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije. Kako se spominjate tega obdobja?

Potem ko sem leta 1990 postal član našega društva, sem v prvih letih sodeloval samo kot poslušalec. Nato so me v letu 1994 predlagali za podpredsednika ČZS. Čeprav sem bil premalo izkušen, smo uspeli pod mojim vodstvom v treh letih (1995–1998) za trikrat dvigniti prodajno ceno medu v Sloveniji (s 300 SIT na 1100 SIT). Takrat sem doživel podle napade, in ker jih težko prenašam, sem odstopil s funkcije. Na žalost je po mojem odstopu cena medu še celih deset let stagnirala, v naslednjih desetih letih pa prepočasi naraščala. Omenjeno šikaniranje smo torej drago plačali.

Leta 2017 ste bili eden od ustanoviteljev Strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev Slovenije in postali tudi njegov prvi predsednik. Zakaj na majhnem slovenskem prostoru ob krovni čebelarski organizaciji ustanovitev novega združenja? Poraja se namreč pomislek, da se na ta način zmanjšuje vplivna moč Čebelarske zveze Slovenije in da bi bili interesi profesionalnih čebelarjev lahko ustrezno zastopani znotraj Zveze.

Po letu 2010 se je počasi izkristaliziralo, da ČZS vodi politiko, ki poklicnim čebelarjem ne koristi. Težave v čebelarstvu so bile vse večje, dobrih rešitev zanje pa ni bilo. Tako smo ugotovili, da če želimo doseči spremembe takega stanja, moramo ustanoviti organizacijo za reševanje naših problemov. Na žalost EU veliko denarja namenja za čebelarstvo, pravega učinka (izboljševanja pogojev čebelarjenja za poklicne čebelarje) pa ni bilo. Dosegli smo
določene premike na bolje (recimo rahlo zvišanje cene medu na trgu, boljše izobraževanje, določene spremembe pri financiranju tehnične pomoči). Seveda pa nikoli nismo imeli namena, da bi z novo organizacijo konkurirali ČZS (v smislu, da bi jo nadomestili), želeli smo le vzpostaviti konkuriranje na polju idej – na MKGP pa naj bi odločili, kdo ima boljše ideje. Želeli smo predvsem bolj strokovno delovanje ČZS in s tem tudi MKGP. (V tistem času na MKGP namreč niso imeli svojega stališča – delali so, kar jim je naročila ČZS.) Žal se je v zadnjih letih statistično izkazalo, da smo v desetletju 2010–2020 beležili linearni padec donosov medu za 7 % letno. S tem pa je povsem razpadla ekonomika poklicnega čebelarjenja. Razlog za to je predvsem v povečanju števila čebeljih družin v Sloveniji (kot posledica dodeljevanja sredstev čebelarjem).

Kot predsednik Strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev Slovenije ste že leta 2018 organizirali prvo letno srečanje Pislakov dan. Kaj vam pomeni Janko Pislak, sicer eno največjih slovenskih čebelarskih imen?

Ko sem začel čebelariti, je bil največji čebelar v Sloveniji. In moja želja je bila, da bi nekoč imel več čebel kot on. Ko sem ga v devetdesetih letih spoznal, sem presenečen ugotovil, da je naše čebelarstvo naprednejše od njegovega. Vendar njegovega števila panjev nikoli nisem dosegel. Glede na to, da je on čebelaril v Halozah, kjer je imel na voljo poceni delovno silo, ni imel potrebe po tehnološki dovršenosti. Pri tem kaže upoštevati okoliščine razvoja. Pislak se je kot inovator na področju tehnologije čebelarjenja usmeril v pridobivanje matičnega mlečka, cvetnega prahu in vzrejo matic, za razliko od mene, ki sem razvijal napredno tehnologijo, namenjeno velikim slovenskim čebelarstvom za pridobivanje medu.

Če sva pogovor pričela s Čebelarskim društvom Ljubljana, pa ga z njim zaključiva. Ob 110. obletnici ustanovitve Čebelarskega društva Ljubljana se samo po sebi postavlja vprašanje: Kakšno je po vašem mnenju njegovo poslanstvo v prihodnjih letih?

Vse bolj ugotavljamo, da zgolj predavanja in debatni večeri čebelarjem ne zadostujejo, da bi lahko uspešno čebelarili. Tako se vse bolj izrisuje potreba po višjem nivoju izobraževanja – praktičnih prikazih čebelarskih opravil. Čebelarji namreč pomanjkljivo poznavajo tehnološka opravila. Nepravilno oskrbljene družine izrojijo in na koncu samo pojedo svojih 70 kg medu na leto in nič ne prinesejo za čebelarja, kar je družbena škoda – izkazalo se je namreč, da pašni viri niso neomejeni ter da bi bilo pametno zmanjšati število družin in povečati donos. Znanje obstaja – vendar ne pri večini čebelarjev. Počasi iščemo pot, da bi naše društvo znova oralo ledino na področju kakovosti teh izobraževanj.