Avgust Bukovec (1878– 1965), www.dlib.si, 2017

Avgust Bukovec in Čebelarski muzej v Radovljici, Verena Štekar

Na Slovenskem je bil prvi muzej ustanovljen v času habsburške države leta 1821. To je bil Kranjski deželni muzej v Ljubljani. Šele proti koncu stoletja so mu sledili še drugi: 1882 v Celju, 1893 v Kamniku in na Ptuju, 1898 Šolski muzej v Ljubljani, 1896–1909 tudi trije v Mariboru. Oblikovali so se predvsem po zaslugi prizadevnih nepoklicnih muzealcev, ljubiteljev. Po 1. svetovni vojni se je v novi državi razrasla vloga nekdanjega deželnega, zdaj Narodnega muzeja. Že leta 1918 je iz njega izšla Narodna galerija, leta 1924 Etnografski muzej, leta 1944 pa se je osamosvojil še Prirodoslovni muzej. Svoje muzeje so dobila mesta, in sicer Ljubljana 1935, Maribor (Pokrajinski muzej 1924), Škofja Loka 1939, Krško 1940, Slovenj Gradec (Sokličev muzej 1937). To obdobje obsežnejšega načrtnega zbiranja in proučevanja predmetov še ni poznalo, za njihovo delovanje pa so bila pomembna muzejska društva in lokalne oblasti. V socialistični Jugoslaviji se je slovensko muzejstvo zelo razmahnilo in profesionaliziralo, v samostojni Sloveniji pa tudi izrazito odprlo javnosti doma in v svetu.

Na Slovenskem je pomembna in bogata dediščina čebelarstva. Čebele spremljajo Slovence že od nekdaj, z Antonom Janšo pa je védenje o čebelarjenju in njegovi kvaliteti dokončno prodrlo tudi v svet. Od tedaj dalje lahko tudi v pisani besedi sledimo njegovim značilnostim, tehnikam, praksam ter povezanosti z drugimi kmetijskimi panogami in kulturo. Leta 1959 je bil odprt Čebelarski muzej v Radovljici – za zbiranje, hranjenje in ohranjanje, dokumentiranje, proučevanje in predstavljanje čebelarske dediščine javnosti. V današnjem času muzej deluje kot ena izmed petih enot Muzejev radovljiške občine. Prvi pobudnik za čebelarski muzej pa je bil zaslužni čebelar Avgust Bukovec.

Avgust Bukovec (22. 9. 1878–25. 11. 1965)

je bil med najvidnejšimi in široko razgledanimi osebnostmi svojega časa, čebelar in dolgoletni urednik Slovenskega čebelarja. Rodil se je v Radovljici, žandarju oz. orožniškemu stražmojstru Janezu Bukovcu in Mariji, roj. Skvarča, v najemniškem stanovanju hiše Mesto št. 21 (zdaj Linhartov trg št. 28).

Iz Krstne knjige župnije sv. Petra v Radovljici.

Hiša, v kateri se je rodil Avgust Bukovec. Foto Verena Štekar -
Vidic (2023).

Imela sta sedem otrok, vsi so luč sveta ugledali v Radovljici. Pet deklet in dva fanta so si od 1873 po rojstvu sledili skoraj vsako leto. Avgust je bil peti po vrsti.1 V radovljiškem zgodovinskem spominu družina ni zapisana. Oče, doma s Starihovega vrha med Semičem in Črnomljem, se je priselil verjetno zaradi službe, mati je izvirala iz kmečke družine s Praprotnega Brda (Sovra) v zaledju Logatca. V Radovljici sta se poročila 1. 8. 1872. Kdaj so se preselili v Ljubljano, ni znano, a oče je bil tam v deželnem dvorcu po upokojitvi vratar.

Avgust Bukovec je opravil maturo na realni gimnaziji v Ljubljani. (Dve leti se je vmes ne po svoji želji šolal tudi na kadetnici v Karlovcu.) Od 1900 do 1918 je bil zaposlen kot uradnik pri Deželnem odboru Kranjske, v novi državi – Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) pa na oddelku za kmetijstvo Ljubljanske oblasti, ki je poleg Mariborske pokrivala Slovenijo. Upokojen je bil leta 1925, kot višji računski svetnik. Oženil se je leta 1909 s Cecilijo Zalaznik, hčerko ljubljanskega slaščičarja. Dom in družino sta si ustvarila v na novo zgrajeni hiši ob Gruberjevem prekopu.2 Bukovec je bil po pojavi markanten, a tudi človek mnogih talentov in zanimanj, ljubitelj narave, zgodovine in umetnosti ter posledično širokega znanja. Svoje dolgo življenje je preživel v Ljubljani, a z izkušnjo več držav in ureditev, od cesarske Astro- -Ogrske, Kraljevine SHS oz. Jugoslavije, italijanske in nemške okupacijske države do Titove Jugoslavije. Bil je moder in sebi zvest v življenjskih načelih, velik domoljub in zaveden Slovenec.

Hrani Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČM 953-1.

Prve čebelarske izkušnje je bil deležen na domovih svojih staršev. Nekakšen mentor ob prvih korakih čebelarjenja v Ljubljani mu je bil Peter Pavlin (1853–1933) iz Trnovega, prvi panj je kupil leta 1895. Najprej je čebelaril v kranjičih, za katere si je dal poslikati panjske končnice.3 Vključil se je v Slovensko čebelarsko društvo4 , ki je v Ljubljani delovalo od 1898 in izdajalo glasilo Slovenski čebelar. Na svojem obsežnem vrtu ob domu je kasneje postavil velik in vzorno urejen čebelnjak, v katerem je imel tudi do sto dvajset naseljenih panjev.

V Slovenskem čebelarskem društvu je v prvem desetletju pet let opravljal naloge tajnika. Bil je tudi član društvenih odborov. Kljub mladosti je dovolj dobro poznal čebelarsko stroko in bil jezikovno dovolj suveren, da je leta 1906 v slovenščino prevedel prvo knjigo Antona Janše, Abhandlung vom Schwärmen der Bienen, 1771.5 Organiziral je čebelarske podružnice, bil sam član ljubljanske, ki jo je od ustanovitve leta 1913 vodil sedem let. Čebelarjem je pogosto predaval o teoriji in praksi čebelarjenja, veliko tudi na Koroškem.

Anton Janša, Razprava o rojenju čebel, 1906
(prevod Avgust Bukovec). Hrani Čebelarski
muzej v Radovljici. Foto Miran Kambič.

Leta 1922 je bil med ustanovitelji Sadjarskega in vrtnarskega društva ter predsednik njegove ljubljanske podružnice, v letih od 1922 do 1924 pa podpredsednik Zveze jugoslovanskih čebelarskih društev. Z angažiranim delom je za Frančiškom Rojino (1867–1944) in Martinom Humkom (1870–1943) v letih 1925–1944 nadaljeval urejanje glasila Slovenski čebelar. Slavist Fran Levec je Slovenskega čebelarja štel za edini slovenski strokovni list, ki je bil pisan v lepem, izbranem jeziku. Bukovec je skrbel tudi za likovno podobo publikacije, bogatile so jo vinjete in risbe Maksima Gasparija in Hinka Smrekarja.6 Slednji ga je ovekovečil tudi s karikaturo.

Leopold Debevec pa je ob 50. obletnici glasila zapisal, da je Bukovec »v delo vložil mnogo dosledne stvarnosti, izredne kritičnosti in prijetne hudomušnosti; razen tega pa je hvale vredna tudi Bukovčeva skrb za lepo opremo«.7 Kot urednik je v njem tudi sam objavil številne članke o čebelarjenju, zgodovini in umetnosti slovenskega čebelarstva, njegovi dediščini in nujnosti njenega zbiranja ter ohranjanja v muzeju. V letih 1955 in 1958 je bil soavtor in sourednik dveh delov knjige Sodobno čebelarstvo. 

V pričujočem članku se bomo na podlagi zapisov v Slovenskem čebelarju posvetili predvsem kulturnozgodovinskemu delu Avgusta Bukovca, ki je v dobršni meri pripomoglo k uresničitvi Čebelarskega muzeja v Radovljici.

Hinko Smrekar, Avgust Bukovec, karikatura z naslovnice Slovenskega čebelarja, 1957, št. 5–6.

Čebelarski muzej v Radovljici hrani Bukovčeve rokopise za prevod Janševe knjige, knjigi Sodobno čebelarstvo in članke v Slovenskem čebelarju.

Društveni muzej, popularizacija čebelarske dediščine, zbiranje predmetov in proučevanje

Že na začetku prvega leta urednikovanja (1925) je Avgust Bukovec pozval čebelarje k prebiranju glasila in pisanju prispevkov.8 Na decembrski seji je Načelstvo društva sklenilo, da ustanovi svoj čebelarski muzej. Zanj je Bukovec namenil poslikane panjske končnice in še nekatere druge predmete iz svoje lastne zbirke. Na voljo je dal tudi prostor za muzej v svojem čebelnjaku, ko se bo ta nekoliko preuredil. Na seji Širšega odbora društva konec istega meseca je Bukovec že poročal o ustanovitvi muzeja in čebelarske šole.9 Konkretnega formalnega dokazila o ustanovitvi društvenega muzeja v virih ni zaslediti. Naslednje leto je bila dana zelena luč za adaptacijo Bukovčevega čebelnjaka za muzej in izdelovalnico satnic (satnišnico).10 A. Reggi je muzeju daroval sedem starih poslikanih panjskih končnic in en kadilnik »značilnega staroslovenskega sestava«, Anton Sodja in Vilko Razinger z Blejske Dobrave tri končnice, eno »krasno« pa tudi pesnik Oton Župančič.11 Društvo je namenilo muzeju denar tudi za dejavnost, leta 1926 npr. 1500 din za nakup predmetov in fotografiranje,12 železniški uradnik v Ljubljani, Reggi, je leta 1928 muzeju podaril še dve stari lončeni posodi (koritci) za pitanje čebel.13

Poslikana panjska končnica Marija z Višarij, z letnico 1793,
15 x 29,5 x 1,2 cm, les, olje. Hrani Čebelarski muzej v Radovljici,
inv. št. ČM 1159. Foto Miran Kambič.

Leta 1929 se je Bukovec razpisal o poslanstvu muzeja, opredelil njegovo zbiralno politiko in bralce posebej spodbudil k angažiranemu zbiranju predmetov. Čebelarsko dediščino je opredelil kot nacionalno (narodno) pomembno, ki jo je potrebno ohraniti in zaščititi. Poudaril je nujnost zbiranja poslikanih panjskih končnic »kranjskih panjev«, orodja, s čebelami povezano naravno dediščino, čebelarskih pripomočkov, čebelarske literature, predmetov v povezavi z znamenitimi slovenskimi čebelarji. Opozoril je na motiviko končnic s prizori iz Sv. pisma, pa s prizori iz domačega življenja, šaljivimi, zgodovinskimi ali motivi iz ljudskih pripovedi in še na tiste lepo izrezljane. K sodelovanju je posebej pozval gorenjske in koroške čebelarje, saj je kot predavatelj na terenu vedel, da so prav pri njih ohranjene najlepše. Apeliral je na zavest in darežljivost imetnikov ter opozoril, da društvo za posebej dragocene zagotavlja tudi odkup.14 Tisto leto so se med darovalce zapisali Janez Ropret iz Poljšice pri Gorjah s štirimi panjskimi končnicami, Vinko Lipovec iz Laz pri Gorjah z eno staro, zelo lepo, pet zanimivih je poslal Jožef Babnik iz Dravelj, med njimi eno z motivom Marije z Lušarij (Višarij) in letnico 1793. Ob slednji se je Bukovec v iskanju čim starejše tedaj spraševal, če slabo vidni zadnji številki letnice morda kažeta leto 1727, kar bi pomenilo, da gre za najstarejšo znano poslikano panjsko končnico.15

Razstavljanje

Povezanost in spoštovanje tradicije so znali čebelarji pokazati na različnih srečanjih, kjer so predstavljali načine svojega čebelarjenja in si izmenjevali izkušnje. Avgust Bukovec je starinske barvane končnice kranjskih panjev, kot je poslikane panjske končnice poimenoval poročevalec, prvič razstavil že na kongresu čebelarjev v Sarajevu (11.–18. avgust 1923).16 Na vseslovanski čebelarski razstavi v Pragi (3.–10. julij 1927) so bile razstavljene fotografije poslikanih panjskih končnic, zbirka škofjeloških kruhkov in čebelarsko slovstvo. Ljubljanska podružnica je tam razstavila fotografije čebelnjakov svojih članov.17

Leta 1928 je bila ob 160. obletnici Kmetijske družbe v Ljubljani od 1. do 10. septembra na kmetijski razstavi na Ljubljanskem velesejmu morda prva obsežnejša muzejska čebelarska razstava pri nas. Med tam razstavljenimi predmeti se mnogi iz društvenega muzeja in prenekateri tedaj sodobni predmeti zdaj nahajajo v Čebelarskem muzeju v Radovljici. Kot je zapisal poročevalec, so bili poleg moderne opreme tam na ogled »razni stari panji, počenši od votle klade, zatem vsi drugi, ki so jih nekdaj priporočali, oziroma uporabljali čebelarji v večjem številu in ki so dandanes večinoma že opuščeni. Isto velja za stare končnice, staro orodje, slike starih čebelnjakov in fotografije o prevažanju in prenašanju panjev na pašo. Najlepši objekt tega oddelka je bila prastara krošnja, ki je bila obložena s kranjiči.« Med sodobnimi panji je bilo razstavljenih »osem različnih tipov AŽ-jevcev, osnovni, panj z žlebičjem, panj z verando in begalnico, panj s satniki na sankah, deljivi na dva dela, panj z manjšimi izboljšavami in panj z visečimi satniki. Poleg teh so bili razstavljeni še Kuntzschevi panji in Gördererjevci, razni načrti in fotografije sodobnih čebelnjakov, naprave in orodje, eksportni panji Jana Strgarja, njegove matičnice, promocijsko gradivo v različnih jezikih, zemljevid, iz katerega je bilo razvidno, da pošilja čebele na različne konce sveta.« Zanimivi so bili opazovalni panji. Preteklo in sodobno čebelarstvo je povezovala literatura, od Goličnikovega prevoda Janševega Popolnega nauka o čebelarstvu iz 1792 do zadnje številke Slovenskega čebelarja. Velik del prostora je zavzela razstava medu in voska ter medenih izdelkov, za čebelje škodljivce in bolezni ter predmete za vzrejo matic pa ni bilo več prostora. Na razstavi so se podelile kolajne in priznanja za kvaliteto izdelkov. Nekatere predmete so razstavljalci po koncu razstave prepustili muzeju.18

Promocijsko gradivo in zemljevid Jana Strgarja. Hrani Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČM 369. Foto Miran Kambič.

Na VI. Vseslovanskem čebelarskem kongresu v Beogradu avgusta 1934 so se Slovenci zgledno predstavili. Razstavljena je bila nova fotografija Čebelarne, fotografije raznih čebelnjakov ter stara Nočeva krošnja s štirimi kranjiči, AŽ-panj na tehtnici, nekaj kranjičev s satnicami podjetja Ambrožič-Dernič iz Mojstrane ter njegova številna priznanja. Zanimanje so vzbujale tudi poslikane panjske končnice, ki jih je iz zbirke muzeja izbral Avgust Bukovec.19 Predstavili pa so tudi fotografijo Janševega doma na Breznici in razglednice s tem motivom.20

Leto 1934 je bilo namreč tudi Janševo leto. Ob praznovanju 200. obletnice njegovega rojstva je v Slovenskem čebelarju izšlo veliko člankov o njegovem življenju in pomenu ter o svečanostih v Ljubljani in na Breznici. Na naslovnici majske številke je bila podoba Antona Janše v ovalnem okvirju iz lovorovega venca. Na Bukovčevo pobudo jo je naslikal slikar in restavrator Matej Sternen (1870–1949), s katerim sta veliko sodelovala.21 Za proslavo, ki je potekala 20. maja v Delavskem domu na Miklošičevi ulici v Ljubljani, so dali organizatorji izdelati oljno sliko z Janševo podobo, ki pa po Bukovčevem mnenju ni bila najboljši posnetek Sternenove upodobitve.22

Z razstave v Beogradu. Slovenski čebelar, 1934, št. 10, str. 162.

V jubilejni številki je Bukovec začel z obsežnim zapisom o poslikanih panjskih končnicah, ki ga je nadaljeval še v letih 1942 in 1943. Nad njimi se je navdušil v mladih letih, na maminem domu v logaških hribih, kjer so imeli uljnjak. Stric jih je dobival iz Poljanske doline. Kasneje je Bukovec sam zbral precejšnje število končnic, zbirko pa »pred nekoliko leti prepustil društvenemu čebelarskemu muzeju«. Leta 1934 jih je ta beležil okoli 150, do leta 1941 pa se je zbirka še povečala. V člankih je predstavljenih 77 fotografij najlepših primerkov iz društvenega muzeja, ki so kasneje večinoma našli svoje mesto v Čebelarskem muzeju v Radovljici. Čeprav je s prispevkom nameraval zgolj obsežno seznaniti čebelarje s »specialiteto ljudske umetnosti« in v njih vzbuditi zanimanje za najlepše, kar so imeli slovenski stari čebelarji, da bo to pripomoglo k zbiranju in izpopolnitvi društvene zbirke poslikanih panjskih končnic, pa je naredil veliko

Matej Sternen, Anton Janša.
Slovenski čebelar, 1934, št.
5–6, naslovnica.

Portret Antona Janše, Ludovik
Slapar, 1934, olje na platno,
64 x 80,2 x 3,5 cm. Hrani
Čebelarski muzej v Radovljici, inv.
št. ČM 1614. Foto Miran Kambič.

več. Kompleksno in upoštevajoč dotedanjo literaturo ter izhajajoč iz svoje izkušnje in spoštovanja do čebelarske dediščine, je temeljito in sistematično opisal do tedaj v javnosti premalo poznano in cenjeno edinstveno zvrst ljudske umetnosti, za katero je celo véliki nemški poznavalec čebelarstva dr. Ludwig Armbruster pri obravnavi čebelarstva na območju Alp (Die alte Bienenzucht der Alpen, 1928) izjavil, da gre za slovansko posebnost. Pred Bukovcem so o poslikanih panjskih končnicah pisali Mihael Heinko v črtici Ein Krainisches Bienenhaus (Carniola, 1840, št. 37 in 38.), dr. Walter Šmid v Illustrierte Monatsblätter für Bienenzucht in nato 1905 v Mittheilungen des Musealsvereines für Krain, dr. Josip Wester v članku Slovenske končnice in folklora, Slovan 1905. Viktor Steska je obravnaval poslikane panjske končnice v delu Slovenska umetnost I, 1927, temeljno študijo o poslikanih panjskih končnicah je objavil Stanko Vurnik v tretjem letniku Etnologa, glasila Etnografskega muzeja iz Ljubljane (1929). Bukovec je upošteval vso to literaturo, ko je predstavljal nastanek poslikanih panjskih končnic, tehniko izdelave, pripravo barv, razširjenost, avtorje poslikav, delavnice in motiviko ter dodal veliko lastnega védenja. Z Matejem Sternenom sta celo naredila poizkus z modernimi barvami, ki so se izkazale za neobstojne. Bukovec je bil prepričan, da mora biti to »narodno blago« zavarovano ter ohranjeno v javnih zbirkah.23

Vloga Avgusta Bukovca pri popularizaciji, proučevanju čebelarske dediščine in zbiranju predmetov je neprecenljiva. Začel je osveščati javnost o vrednosti čebelarske dediščine, zasnoval je društveni muzej, neposredno in preko glasila je vzdrževal vezi s čebelarji in njihovimi organizacijami na terenu in za muzej intenzivno pridobival predmete. Pri tem je bil zelo uspešen. Žal pa zaenkrat še ni znan kak popis zbranih predmetov s podatki o imetnikih, darovanju ali odkupu, izvoru, uporabi ipd. Tako pri mnogih predmetih, ki so iz njegovega nabora kasneje prišli v Čebelarski muzej v Radovljici, dokumentarne podatke iščemo v objavah v glasilu, raznih člankih, korespondencah ali po zamudnejših primerjalnih metodah. Včasih naletimo nanje po naključju, mnogokrat pa o njih še vedno lahko le ugibamo.

Po 2. svetovni vojni so prišli drugačni časi. Avgust Bukovec je imel tedaj 67 let, urednikovanje glasila je prevzel drug urednik. A v čebelarski organizaciji je ostal spoštovan in zaželen sogovornik, postopoma se je vključil tudi v delo organov, predaval na terenu. Leta 1955 je postal njen častni predsednik,24 leta 1958 pa njen častni član.25 Slovenskem čebelarju je ostal zvest do konca. Poleg prispevkov iz aktualne čebelarske prakse je v zadnjih dvajsetih letih objavil še zanimive spomine na Mihaela Ambrožiča, pisal o čebeljih panjih in o nekdanji trgovini s čebelami. Poslikane panjske končnice je nosil globoko v srcu in v gorečem iskanju najstarejše.26

Čeprav se muzealsko ni več neposredno angažiral, pa je ideja muzeja, ki jo je zanetil, med čebelarji ostala živa. Pobudo za čebelarski muzej je leta 1953 prevzela Glavna zadružna zveza Slovenije. V okviru njenega Odbora za čebelarstvo (vodil ga je Maks Krmelj) je začela delovati Komisija za ustanovitev muzeja. Vodil jo je Leopold Debevec (1900–1976), zelo aktivno so pri tem sodelovali gorenjski čebelarji, vključila se je tudi muzejska stroka. Leta 1955 je bila v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani velika razstava poslikanih panjskih končnic iz slovenskih muzejev, etnografskega muzeja na Dunaju, zasebnih zbirk in zbirke ZČDS.27 ZČDS se je naslednje leto uradno vključila v aktivnosti zadružne zveze za muzej. Cilj je bil javni muzej, ki bi ga ustanovila Republika Slovenja. Prostor zanj je na voljo dala občina Radovljica v mogočni graščini starega mesta. Tam so se zbirali predmeti, dokler ni bil leta 1959 muzej odprt za javnost. V posebni brošuri, ki jo je tedaj s podporo radovljiških sponzorjev kot katalog muzeja izdala ZČDS, je bil naveden seznam 119 predmetov poimenskih darovalcev in ZČDS ter dodatno še 133 poslikanih panjskih končnic iz različnih krajev Gorenjske.28 Predmeti so prihajali v muzej tudi po odprtju razstave, delovanje muzeja pa so poleg Glavne zadružne zveze Slovenije, Območne zadružne zveze iz Kranja, radovljiške občine in ZČDS finančno podprli tudi Čebelarsko društvo v Mariboru, Čebelarsko društvo Ljubljana, Čebelarsko društvo Kamnik in nekateri posamezniki.29 Formalno je muzej z odlokom nazadnje ustanovila Občina Radovljica, in to 5. oktobra 1962, leta 1963 pa je postal del združenega muzejskega zavoda, zdajšnji Muzeji radovljiške občine. Toda velik del poslikanih panjskih končnic iz ZČDS je tedaj ostal še v hrambi Etnografskega muzeja v Ljubljani. V pismu Francu Resmanu, tedaj predsedniku Čebelarskega društva Radovljica in pri muzeju zadolženemu za finančne in upravne zadeve, se je Bukovec zavzel, da se te, »ki jih je vse sam zbral«, prenesejo v Radovljico.30 To se je potem zgodilo šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v komunikaciji med Etnografskim muzejem in ZČDS.31 Tedaj se je v Čebelarskem muzeju prenovila stalna razstava, postavila pa se je tudi čudovita potujoča razstava za uspešna gostovanja, ki so v naslednjih desetletjih sledila po muzejih doma in po Evropi, in ki je za ta namen na voljo še sedaj.

Odpiranje Potujoče razstave poslikanih panjskih končnic iz
Čebelarskega muzeja v Radovljici z visokimi predstavniki Slovenije
v Evropskem parlamentu v Bruslju leta 2002. Iz fotodokumentacije
Čebelarskega muzeja v Radovljici.

  1. Župnija Radovljica, Krstna knjiga (1845–1887), https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/radovljica/01961/?pg=143 (15. 12. 2022).
  2. Avgust Bukovec. Al dneva ne pove nobena pratka …, v: Slovenski čebelar, 1966, št. 1, str. 4; Jože Zupančič, Razgovori. Avgust Bukovec, v: Slovenski čebelar, 1946, št. 1–2, str. 5–9.
  3. Jože Zupančič, Razgovori. Avgust Bukovec, v: Slovenski čebelar, 1946, št. 3–4, str. 50–52 in št. 5–6, str. 98–103.
  4. Od 1898 Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko v Ljubljani, od 1919 Čebelarsko društvo za Slovenijo, od 1945 Čebelarska zadruga za Slovenijo, od 1951 Zveza čebelarskih društev Slovenije, od 1996 Čebelarska zveza Slovenije.
  5. Anton Janša, Razprava o rojenju čebel (poslovenil Avgust Bukovec), 1906.
  6. Verena Štekar - Vidic, Slikar Maksim Gaspari, v: Slovenski čebelar, 2022, št. 12, str. 8–10 ; Leopold Debevec, Ob 50. letniku Slovenskega čebelarja, v: Slovenski čebelar, 1948, str. 5–10.
  7. Gregori, Janez: Bukovec, Avgust (1878–1965). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi153099/#novi-slovenski-biografski-leksikon (9. januar 2023).
  8. Novoletno pismo novega urednika, v: Slovenski čebelar, 1925, št. 1, str. 1–2.
  9. Društvene vesti. Seja širšega odbora dne 29. decembra 1925, v: Slovenski čebelar, 1926, št. 2, str. 30.
  10. Društvene vesti. Seja načelstva dne 20. marca 1926, v: Slovenski čebelar, 1926, št. 5, str. 77.
  11. Drobiž. Darila za čebelarski muzej v: Slovenski čebelar, 1927, št. 1, str. 16.
  12. Društvene vesti. Seja širšega odbora dne 19. julija 1926, v: Slovenski čebelar, 1926, št. 9, str. 141.
  13. Drobiž. Darilo za čebelarski muzej, v Slovenski čebelar, 1928, št. 11, str. 176.
  14. Avgust Bukovec, Naš Čebelarski muzej, v: Slovenski čebelar, 1929, št. 1, str. 1–2 in št. 2, str. 19–20.
  15. Drobiž. Darila za čebelarski muzej, v: Slovenski čebelar, 1929 št. 10, str. 160.
  16. Josip Verbič, Čebelarska razstava v Sarajevu, v: Slovenski čebelar, 1923, št. 8, str. 116–118.
  17. Vseslovanski čebelarski kongres v Pragi, v: Slovenski čebelar, 1927, št. 10, str. 148–150.
  18. Josip Verbič, Čebelarska razstava v Ljubljani, v: Slovenski čebelar, 1928, št. 11, str. 172.
  19. Slavko Raič, VI. Vseslovanski čebelarski kongres v Beogradu, v: Slovenski čebelar, 1934, št. 10, str. 161–163.
  20. Društvene vesti, v: Slovenski čebelar, 1934, št. 5–6, str. 108.
  21. Dopis Avgusta Bukovca Zvezi čebelarskih društev v Ljubljani, Ljubljana, 24. 6. 1965. Hrani Arhiv Čebelarskega muzeja v Radovljice fond Pošta 2.
  22. Proslava 200-letnice rojstva Antona Janše, v: Slovenski čebelar, 1934, št. 7, str. 115; op. 21.
  23. Avgust Bukovec, Naše panjske končnice, v: Slovenski čebelar, 1934, št. 56, str. 87–91, Slovenski čebelar, 1942, št. 7–8, str. 67–72, 85–90; št. 9–10, str. 85–90; št. 11–12, str. 99–104; Slovenski čebelar, 1943, št. 1–2, str. 4–8; št. 3–4, str. 20–23.
  24. Poročilo o IV. Občnem zboru Zveze čebelarskih društev za Slovenijo, v: Slovenski čebelar, 1955, št. 11-12 , str. 283.
  25. Ob 80-letnici Avgusta Bukovca, v: Slovenski čebelar, 1958, št. 5-6, str. 118.
  26. Avgust Bukovec, Dve najstarejši panjski končnici, v: Slovenski čebelar, 1963, št. 9, str. 200–201.
  27. Ur. po članku Zorana Kržišnika, Razstava panjskih končnic v Ljubljani, v: Slovenski čebelar, 1955, št. 7–8, str. 191.
  28. Čebelarski muzej v Radovljici, Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, 1959.
  29. Arhiv MRO–ČM, fond 8/1.
  30. Pismo Avgusta Bukovca (Francu Resmanu) z dne 8. 1. 1963. Arhiv Čebelarskega muzeja v Radovljici, arhiv MRO–ČM fond 8/1.
  31. Verena Štekar - Vidic, Iz zgodovine Čebelarskega muzeja v Radovljici - čas ustanavljanja, v: Argo. Časopis slovenskihmuzejev, 63/1, 2020, str. 32–43.