Peter Hočevar – predsednik Čebelarskega društva Ljubljana od 1981 do 1986

Moja čebelarska pot se ni začela s čebelarjenjem, temveč na družinskem letovanju v eni od obeh vil ob Blejskem jezeru pod gradom. Tam sta se v moji prisotnosti starejša čebelarja prerekala, ali roji mlada ali stara matica. Po koncu letovanja sem šel na Cankarjevo c. na ZČDS, kjer so se mi posmehnili, ko sem pojasnil razlog za svoj obisk, na koncu pa so mi le dali knjigo, iz katere sem ugotovil, da to vprašanje le ni tako enostavno. Ko sem vračal knjigo, sta bila tam general Dušan Švara, takratni predsednik ZČDS, in Stane Sadar, predsednik Čebelarske družine Ljubljana. Sadar me je takoj vpisal med člane društva, kot nekdanjega sošolca na elektrotehniški šoli v Ljubljani. Na neki seji IO ZČDS pa je general Dušan Švara delegatom med drugim rekel, da od njega kot predsednika zahtevajo, da mora imeti svojega namestnika. Nato je povedal, da se je odločil za svojega pomočnika, onega, ki sedi v zadnji vrsti, in edinega od vseh prisotnih, ki še ima veliko las na glavi, kajti ostali so bili po večini že gologlavi zaradi svojih let. Tako sem postal podpredsednik zveze slovenskih čebelarjev.

Kot podpredsednik ZČDS sem bil nekaj let pri generalu Dušanu Švari in več let pri kasnejšem predsedniku zveze, Andreju Petelinu. Pri ZČDS sem bil vrsto let predsednik Komisije za vzrejo matic za Slovenijo, vrsto let pa tudi slovenski delegat pri jugoslovanskih čebelarjih SPOJ v Beogradu. V času predsednikovanja Edvarda Ceška sem bil tajnik našega društva, nato pa sem ga nasledil ter postal predsednik Čebelarske družine Ljubljana. Slednje se je v času mojega predsednikovanja (na zahtevo takratnega SZDL) preimenovalo v Čebelarsko društvo občine Ljubljana-Center, istočasno pa se je na novo formirala Medobčinska zveza čebelarjev Ljubljana, s predsednikom Stanetom Sadarjem. V to zvezo so bile vključene družine Vič, Ig, Barje, Tacen in naša. V tem času so zahtevali, da ves društveni arhiv preide v Zgodovinski arhiv Ljubljana.

Že takoj po imenovanju za tajnika družine so me poklicali na sedež Zveze in me obvestili, da od našega društva, ki je takrat štelo okoli 250 članov, še do pozne jeseni ne prejmejo izplačila od članarin. Kljub temu da je bila naša blagajničarka Justina Rataj zelo skrbna, ji nobeno leto ni uspelo že takoj spomladi pobrati članarine za Zvezo in revijo Slovenski čebelar, kajti čebelarji nergači so plačilo članarine vedno pogojevali z državno dobavo sladkorja za jesensko krmljenje (v tistih časih je bilo težko priti do večjih količin sladkorja po ugodni ceni). Odločili smo se, da čebelarjem pošljemo položnice z obvestilom, da bomo neplačnike izključili iz društva. Tako smo k rednemu plačevanju prepričali 150 članov, ostalih 100 neplačnikov pa se je kasneje prepisalo v druga društva, običajno na območjih, kjer so imeli stojišča, pa tudi tam so jih večinoma izključili zaradi neplačevanja članarine. Sladkorja iz državnih rezerv pa v kasnejših letih ni bilo več. Zaradi ohranjanja državne likvidnosti so se v bivši državi za prevažanje z osebnimi avtomobili uvedli parni in neparni dnevi. Zaradi splošnih omejtev pri nakupu bencina smo bili takrat čebelarji upravičeni do posebnih bonov – v količini polnitve enega avtomobilskega rezervoarja. Slednji ukrep je koristil večini čebelarjev, ki so imeli stojišča izven Ljubljane.

Z Janezom Šilcem sva sva bila takrat zaposlena v podjetju Iskra. Pri gospodarju Iskrine stolpnice v Ljubljani sva v brezplačno uporabo pridobila veliko dvorano, v kateri so potekala naša vsakoletna četrtkova predavanja, ki smo jih imeli v mesecu februarju. Ker so bila predavanja zelo kakovostna, so bila dobro obiskana, obiskovalo jih je od 150 do 300 čebelarjev iz celotne Slovenije. V času mojega predsedovanja Komisiji za vzrejo kranjskih matic smo v Vzrejnem centru na Večni poti v Ljubljani večkrat organizirali dvodnevno šolo za vzrejevalce matic za celo Slovenijo. Takrat sta v Vzrejnem centru delovala dva vzrejevalca iz Češke in vsi zaineresirani so se od njiju lahko naučili umetno opraševati matice. Leta 1984 sem vzpostavil stik s Skladom za intervencije v kmetijstvu in prehrani, tako da smo bili kasneje deležni njihove denarne pomoči. V času mojega kratkega delovanja v čebelarstvu sem bil odlikovan z bronastim, srebrnim in zlatim odlikovanjem Antona Janše. V tem obdobju se je prvič pojavila tudi bolezen varoza, ki je kasneje precej kruto posegla v naše čebelnjake.

Jeseni 2022 sem prejel poštno pošiljko s Ptuja, ki je vsebovala dve knjigi v rokopisu. Bili so zapisniki odbornikov Podružnice osrednjega čebelarskega društva Ljubljana in okolica, za obdobje od 1922 do 1937. Ti dve knjigi takratnih zapisnikov izročam Čebelarskemu društvu Ljubljana.

Bolj kot čebelarjenje na med me je ljubezen vodila v vzrejo kranjskih matic. Ko sem vzpostavil vzrejo na veliko, tako kot je to uspelo Pislaku iz Kidričevega, sem zbolel za nepoznano hudo boleznijo in mojega čebelarjenja je bilo za vselej konec. Ta bolezen me po tolikih desetletjih še vedno spremlja.

Peter Hočevar