Avgust Bukovec (1878–1965)

Avgust Bukovec – prvi predsednik Čebelarskega društva Ljubljana od 1913 do 1920

Avgust Bukovec spada med najmarkantnejše in strokovno najbolj usposobljene osebnosti na področju slovenskega čebelarstva v 20. stoletju. Zanj lahko rečemo, da je v letih 1903–1957 neprekinjeno deloval za napredek slovenskega čebelarstva, navkljub izrazitemu spreminjanju tedanjih družbenih razmer. Kot izjemen organizator je bil v letih 1903– 1908 tajnik Slovenskega čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko, v letih 1922–1924 podpredsednik Zveze jugoslovanskih čebelarskih društev in v letih 1925–1944 urednik Slovenskega čebelarja, katerega izdajanje je ohranjal med 2. svetovno vojno, v obdobju italijanske okupacije. Potem ko pod nemško okupacijo Slovenskega čebelarja ni bilo več mogoče izdajati, mu je uspelo leta 1944 izdati Čebelarski zbornik. Leta 1922 je bil soustanovitelj Sadjarskega in vrtnarskega društva Slovenije, leta 1956 pa soustanovitelj in častni član Hortikulturnega društva Slovenije. Leta 1951 je postal tajnik, leta 1952 in leta 1954 podpredsednik Zveze čebelarskih društev za Slovenijo, ki mu je leta 1955 podelila naziv častnega predsednika. Predsednik Čebelarske podružnice za Ljubljano in okolico je bil v letih 1913–1920.

Avgust Bukovec je bil rojen leta 1878 v Radovljici. Po končani višji vojaški realki v Sremskih Karlovcih leta 1897 je v letih 1900–1918 služboval kot računski uradnik pri deželnem odboru v Ljubljani in bil finančni svetnik Pokrajinske uprave za Slovenijo ter Oblastnega odbora v Ljubljani. Prevzemal je najodgovornejše naloge. Takoj po prvi svetovni vojni je preskrba Ljubljane s hrano slonela na njegovih ramenih. Njegov pomemben doprinos za napredek slovenskega čebelarstva izhaja iz dejstva, da je bil, kot uradnik in Ljubljančan naprednega duha, član različnih slovenskih narodnih društev. V okviru rubrike Razgovori z Avgustom Bukovcem (v Slovenskem čebelarju, 1946) je za čas okoli leta 1908 zapisano, da so bile tedanje razmere v Ljubljani zaradi nemškutarstva precej napete. Vsi člani njegove družine so bili odločni narodnjaki in Gustelj je bil aktivist v demonstrantskih odredih. Večkrat je bil zaprt, med drugim leta 1908, ko je sodeloval pri septembrskih demonstracijah in bil aretiran, nato pa po lastni iznajdljivosti kmalu izpuščen. Na Bukovčev kleni slovenski duh je leta 2013 posredno opozoril prof. dr. Andrej Šalehar v uvodniku Slovenskega čebelarja (SČ, 2013, letnik 115, št. 9), ko spregovori o cenzuri pete in šeste (dvojne) številke Slovenskega čebelarja iz leta 1943 ter navaja, da je bila ob cenzuri med drugim zavrnjena objava članka Za našo čebelarsko bodočnost izpod peresa takratnega urednika Avgusta Bukovca. V nadaljevanju uvodnika je prof. dr. Šalehar cenzurirani članek v celoti objavil, zaradi njegove aktualnosti in v želji popraviti krivico ter spoznati napredno razmišljanje za slovensko čebelarstvo zaslužnega in priznanega čebelarja Avgusta Bukovca.

Avgust Bukovec je bil upokojen kot višji računski svetnik. Umrl je leta 1965 v Ljubljani.

V slovenski čebelarski zgodovini je Bukovec zapisan kot vsestranska osebnost. V Ljubljani, kjer si je ob Gruberjevem prekopu po poroki sezidal hišo, je uredil velik vrt ter ga zasadil z izbranim cvetjem in grmičevjem. Imel je znamenito zbirko kaktej, akvarije z ribami in ptice. Bil je zbiratelj metuljev, znamk, poslikanih panjskih končnic in mnogo drugega. Na svojem vrtu je postavil velik, vzorno urejen čebelnjak, ki so ga dobro poznali vsi tisti čebelarji, ki so obiskovali njegove tečaje v Ljubljani. Zapis v Slovenskem čebelarju pravi: »Bil je najboljši, najpriljubljenejši predavatelj v predvojnem čebelarskem društvu. Pa tudi najprizadevnejši, najvztrajnejši. Nešteto nedelj je žrtvoval izobraževalnemu delu v organizaciji. Vse podružnice je vsaj enkrat v letu obhodil. In povsod so ga sprejemali z odprtimi rokami. Naš stari Bukovec, so govorili čebelarji, ta pa zna!« (SČ, 1966, letnik 68, št. 1).

V otroštvu se je srečal s čebelami na kmečkih domovih svojih staršev, kjer je spoznaval tudi osnove čebelarjenja. Kasneje, v Ljubljani leta 1891 je že kot trinajstleten fant »lazil okoli čebel Petra Pavlina« (SČ, 1955, letnik 57, št. 9–10). Vendar se je za samostojno čebelarjenje odločil kasneje. Kot pri vsaki stroki se je tudi v čebelarstvo temeljito poglobil. Obiskal je Mihaela Ambrožiča iz Mojstrane, ki je bil takrat največji slovenski izvoznik čebel. Seznanil se je z vodilnimi predstavniki Slovenskega čebelarskega društva, npr. predsednikom Frančiškom Černagojem in Frančiškom Rojino, in kmalu zatem je leta 1903 že postal tajnik društva. Veliko je prebiral domačo in tujo strokovno literaturo, saj je bil naročnik številnih revij in knjig. Njegovi prvi panji so bili kranjiči. Pozneje je preizkušal še nakladne in druge panje s premičnim satjem, vendar se je odločil za AŽ-panje; kot eden najbolj vnetih zagovornikov je bil zaslužen, da so se razširili po Sloveniji. Po Ambrožičevem vzoru si je umislil tudi opazovalni panj.

Ko je leta 1925 prevzel uredništvo Slovenskega čebelarja, je med člani takratnega Čebelarskega društva za Slovenijo veljal za najbolj razgledanega in v čebelarstvu najbolj izvedenega človeka v Sloveniji (SČ, 1966, letnik 68, št. 1). Ves čas je »klesal« slovensko čebelarsko besedo. Kot urednik je za nekaj časa v uredniško delo uvedel lektorja. Objavljal je številne strokovne članke o čebelah, čebelarstvu in vrtnarstvu. Najobsežnejši Bukovčev prispevek, objavljen v Slovenskem čebelarju v letih 1934, 1942 in 1943, je obravnaval vsa najpomembnejša vprašanja, povezana s poslikanimi panjskimi končnicami. Leta 1906 je v slovenščino prevedel Janševo Razpravo o rojenju čebel. Bil je sourednik in soavtor knjige Sodobno čebelarstvo. Leta 1944 je uredil Čebelarski zbornik.

Kot je bil Avgust Bukovec leta 1914 pobudnik za izgradnjo čebelarskega doma v Ljubljani in leta 1928 pobudnik za uvedbo kontrole medu, velja tudi za nespornega pobudnika slovenskega čebelarskega muzeja. Vse te njegove pobude je Slovensko čebelarsko društvo strokovno izpeljalo! Pomembno je doprinesel k zgodovinskemu razvoju slovenske čebelarske organizacije okoli leta 1905 in ohranitvi njene samostojnosti leta 1954.