Med in glukoza, apiterapija - Boštjan Sojer

Lipov med: na desni iz medičine, v sredini iz medičine in mane, levo pa iz lipove mane.

Med je naravno živilo, ki ga medonosne čebele pridelujejo iz nektarja ali rastlinske mane. Nektar oziroma medičina je sladek sok, ki ga izločajo cvetovi, mana pa je sladek sok, ki ga izločajo drevesne ušice ali kaparji. V panju čebele medičino (ali mano) predelajo, ji primešajo izločke lastnih žlez, in ko je popolnoma zrela, jo zapečateno shranijo v satne celice kot med. Slednji se torej po izvoru deli na cvetlični med in manin med.

Cvetlični med je pridobljen predvsem iz nektarja cvetov. Sem uvrščamo cvetlični, akacijev, ajdov, regratov, repični, sončnični, večinoma tudi lipov in kostanjev med. Za cvetlični med je značilno, da ima vonj in aromo cvetlice, ki je vir nektarja, in vsebuje cvetni prah dane rastline.  Je svetle barve.

Med manine medove uvrščamo smrekov, hojev, gozdni, včasih lipov in kostanjev med. Manin med je temnejši ter vsebuje več mineralnih snovi, različnih sladkorjev, aminokislin in encimov kot cvetlični.

V zrelem slovenskem medu je 27–36 % glukoze in 32–43 % fruktoze ter 13,5–18,5 % vode. Vsebnost in razmerje med različnimi sladkorji v medu sta odvisna od botaničnega porekla, encimov, sestave in intenzivnosti izločanja nektarja, klimatskih razmer ter starosti medu. Ostanek snovi v medu pa predstavljajo različne zelo koristne snovi, ki imajo vsesplošen pozitiven učinek na človeško telo.

Poglejmo najprej glukozo kot zelo pomembno sestavino v medu, ki vpliva na pomembne procese in reakcije v telesu. Glukoza je monosaharid, ki se v glavnem tvori v listih rastlin, ob izrabi energije sončne svetlobe. Proces imenujemo fotosinteza. Pri rastlinah jo v prostem stanju najdemo v cvetu – v medičini, plodu – sadju in življenjskih sokovih, medtem ko se pri ljudeh in živalih v prostem stanju nahaja v krvi in jo zato imenujemo tudi krvni sladkor. Za presnovo in zalogo pa je shranjena v obliki glikogena. Čista nevezana glukoza se lahko skozi ustno sluznico neposredno absorbira v krvni obtok, na ta način se izogne celotni prebavni poti in deluje veliko hitreje, kot če potuje skozi prebavni trakt.

Glikemični indeks (GI) se uporablja za razvrščanje živil, ki vsebujejo ogljikove hidrate. Definiran je glede na dvig glukoze v krvi po določenem času od zaužitja živila v primerjavi z zaužitjem čiste glukoze. Med, v katerem sta glavni sestavini glukoza in fruktoza, ima vrednosti GI od 31 do 78. Bolj fruktozni medovi, kot sta akacijev in kostanjev med, imajo nižji GI.

Nadalje pa je glukoza v medu zaradi reakcij, ki potekajo preko encimov, zelo pomembna pri zdravljenju ran. Z medom se rana hitreje izčisti, zmanjša se vnetje, otekanje in bolečine hitreje izzvenijo in rana se hitreje zaceli. Za antimikrobno delovanje je pomembna visoka vsebnost glukoze in fruktoze, nizka vsebnost vode, kisel pH medu in visoka vsebnost encima glukoza oksidaza. Peroksidni antimikrobni učinek medu temelji na delovanju encima glukoza oksidaza, ki sproži reakcijo, pri kateri nastajata vodikov peroksid in glukonska kislina. Slednja dodatno zniža pH in s tem zavira rast ter razvoj bakterij.

Med kot koncentracija večinoma dveh sladkorjev (glukoze in fruktoze) deluje higroskopično. To pomeni, da potegne vodo iz okolja in tako dehidrira ter s tem uniči bakterije. Ustvari tudi ravno prav vlažno okolje, ki stimulira hitrejšo rast drobnih žilic, ki se  vraščajo v rano, posledično je le-ta bolj prehranjena in se hitreje zaceli. Na rano vedno nanašamo zrel med, ki vsebuje čim manj vode (15–17 %) in je ekološko pridelan. Ekološki med je najbolj kakovosten tako za zdravljenje ran kot tudi za uživanje.

Razmerje med glukozo in fruktozo v medu je tudi eden od pomembnih dejavnikov, ki določa, kako hitro se bo med strdil oziroma ali se bo sploh strdil.

Boštjan Sojer, apiterapevt