Pot do mladega poklicnega čebelarja v družinskem čebelarstvu Orel
Prve čebelje družine je moj ded Zmago nabavil leta 1965 pri gospodu Babniku in to je bil začetek našega čebelarstva. Število družin se je vsako leto nekoliko povečalo. Leta 1982 je ded kupil tovorno vozilo in ga predelal v prevozni čebelnjak. 66 čebeljih družin je bilo na prevozni enoti, ostalih 40 pa v stacionarnem čebelnjaku v Lazah pri Logatcu. Na tej lokaciji je imel ded tudi hišo z vrtom in sadovnjakom. Pri čebelarjenju mu je pomagal moj oče Samo. Čebele se je prevažalo na različne paše (oljno repico, akacijo, kostanj, smreko, gozd, lipo, ajdo, hojo, jesensko vreso …) po Sloveniji in Hrvaški. Ded je bil tudi lovec in ribič. Deloval je v upravnem odboru našega društva, za kar je dobil priznanje Antona Janše III. stopnje
Čebelnjak v Lazah pri Logatcu, ki ga je postavil moj ded.
Po dedovi smrti je leta 1993 čebelarstvo prevzel oče Samo, ki pa je zaradi pomanjkanja prostega časa prevozno enoto podaril drugemu čebelarju, število čebeljih družin pa zmanjšal na 50. Del čebeljih družin je imel naseljenih v AŽ-panjih, del pa v nakladnih dvotretjinskih panjih (Farrarjev način čebelarjenja). Matice je za lastne potrebe vzrejal z aparatom tipa Jenter. Udeležil se je mnogih strokovnih predavanj in ekskurzij – tako v domovini kot tujini – in nekaj kongresov Apimondie. Pridobil je certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji za čebelarja (NPK), je čebelarski mojster in član komisije za preverjanje in potrjevanje NPK »Čebelar/čebelarka«. Je član upravnega odbora in tajnik ČD Ljubljana, je tudi tajnik v Klubu čebelarskih mojstrov Slovenije, kjer zadnje čase organizira strokovne ekskurzije.
Očetu sem začel pomagati, ko je imel 50 čebeljih družin. Število čebeljih družin sva v dveh letih povečala na 120. Takrat sem prvič pomislil, da bi se morda od čebelarstva dalo živeti.
Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, v enoti Domžale, sem dobil informacijo, da lahko pod določenimi pogoji (starost, število čebeljih družin, čas od prevzema kmetije, obdelovalna zemlja, NPK čebelar, poslovni načrt …) kandidiram kot mladi prevzemnik kmetije. Oče mi je (uradno, pri notarju) prepisal čebelarstvo. Imel sem vse pogoje za prevzemnika, zato sem leta 2019 vložil vlogo in bila je odobrena. Od takrat naprej si redno plačujem prispevke za zavarovanje in pokojnino. Obdobje od odobritve vloge do izpolnitve vseh obveznosti je omejeno na tri leta. S tem ko sem kot mladi prevzemnik kmetije dobil določena sredstva, sem se jasno zavedal, da je pred menoj zahtevno in odgovorno delo.
Od očeta sem prevzel en kontejner in en stacionarni čebelnjak. Med pogoji, ki sem jim moral zadostiti kot mladi prevzemnik, je bila izdelava poslovnega načrta, v katerem sem podrobno opisal, kako in na kakšen način bom širil ter moderniziral kmetijsko dejavnost v zahtevanem časovnem roku treh let.
Eden izmed treh kontejnerjev.
Čebele na akacijevi paši.
Kontejner na kamionu.
Kupil sem dva kontejnerja (vsak ima kapaciteto 88 panjev) in pridobil soglasje za postavitev treh čebelnjakov, tako da imam sedaj tri kontejnerje in štiri stacionarne čebelnjake. Za prevoz kontejnerjev uporabljam temu prilagojeno tovorno vozilo. Nakladnih panjev nimam več, saj želim, da je sistem poenoten. V kontejnerjih in dveh čebelnjakih imam AŽ-panje 11+3, dva čebelnjaka pa sta namenjena izključno rezervnim družinam.
Pred prvo pašo čebele pregledam, po potrebi dodam satne osnove in omogočim matici dovolj prostora za zaleganje. V čebelnjaku je spomladi vedno nekaj slabše razvitih družin. Tem družinam nikoli ne pomagam z dodajanjem zalege, enostavno jih zamenjam s sedemsatnim ali devetsatnim panjem, ki je bil narejen v prejšnjem letu. Eno bolj zahtevnih del v čebelarstvu je preprečevanje rojenja. Slednje preprečujem s povečanjem števila satov v panju (do 28) ali pa uporabim kateri drug ukrep.
Kontejnerje prevažam na različne paše: akacijo, lipo, gozd, smreko, hojo … Čebelarji smo na nek način podobni gobarjem, lovcem, ribičem, le da oni iščejo živali, gobe itd., mi pa medenje. Za medenje pa vemo, da je nepredvidljivo: včasih mislimo, da so izpolnjeni vsi pogoji – medenja pa ni; spet drugič pa medi, a ne vemo zakaj. Ko so panji polni, pa pravimo »samo da je«.
Pred prevozom si teren ogledam, sam prostor, kjer bo stal kontejner, pa po potrebi očistim in pokosim. Dogovorim se z lastnikom zemljišča in poverjenikom za pašo, pridobiti pa moram tudi potrdilo veterinarja. V vsakem kontejnerju imam digitalno tehtnico, ki mi pošilja sms sporočila. Na podlagi prejetih sporočil spremljam stanje na terenu. V stacionarnih čebelnjakih pa čakamo na pašo in dostikrat se je izkazalo, da so te čebele, ki so bile stalno na enem mestu, nabirale, medtem ko tiste, ki smo jih pripeljali na isto lokacijo, paše niso prijele.
V vsakem čebelarstvu moramo imeti jeseni na število gospodarnih panjev, iz katerih pridobivamo med, vsaj tretjino (še bolje pa polovico) rezervnih družin, ki jih uporabimo za naselitev panjev in menjavo slabše razvitih družin.
Stojišče trisatnih panjev.
Stojišče sedem- in devetsatnih panjev.
Rezervne družine delam maja in junija v trisatnih prašilcih. Vstavim en ali dva sata pokrite zalege s čebelami, eno satnico, zrel matičnik in sladkorno raztopino. Naredim 5 do 6 serij z 20 do 40 prašilci. Približno čez en mesec rezervne družine prepeljem na drugo lokacijo, kjer jih prestavim v sedem- ali devetsatne prašilce, ostali prostor pa dopolnim s satnicami in satjem, po potrebi dodam še hrano.
Po paši poskrbim, da v plodišču izločim neprimerno satje, omogočim matici dovolj prostora za zaleganje in krmim, da imajo čebele zadostno količino hrane.
Naše čebelarstvo je srednje veliko in za normalno delo je potrebno imeti kar nekaj mehanizacije. Imam 16-satno samoobračalno točilo z avtomatiko, črpalke za prečrpavanje medu, posode za shranjevanje medu, posode za odkrivanje satja, agregat, toplotno komoro, avtomatsko linijo za polnjenje kozarcev, mlin za mletje sladkorja, mešalec za pogače, cisterno za pripravo hrane, kuhalnik voščin, viličarja …
Očetu sem začel pomagati že zelo zgodaj in temu bi rekel družinsko čebelarjenje. Z leti sem čebelarstvo vedno bolj spoznaval in s prepisom čebelarstva leta 2019 postal samostojni čebelar. Rad se udeležujem predavanj in strokovnih ekskurzij, še posebno v tujini, da lahko primerjam delo tujih čebelarjev z našim. Leta 2022 sva bila ob svetovnem dnevu čebel dva čebelarja iz Slovenije povabljena v Grčijo na polotok Halkidika. Želja grških čebelarjev je bila, da bi dva izkušena slovenska čebelarja pri njih predstavila naš način čebelarjenja. Do predlaganega srečanja z grškimi čebelarji je prišlo v mesecu maju. Druženje je bilo izredno zanimivo, izmenjali smo si izkušnje, je pa res, da grški čebelarji čebelarijo izključno v nakladnem sistemu čebelarjenja. Vegetacija in podnebje sta pri njih povsem drugačna, saj ime tako rekoč ne poznajo, poletna sezona pa traja dalj časa kot pri nas.
Polnilna naprava za polnjenje kozarcev z medom.
Čebele na polotoku Halkidika v Grčiji
Grška čebelarja pri razkladanju panjev.
Akacijeva paša na polotoku Halkidika.
Pri čebelarjenju mi pomaga oče, pri točenju pa vsi družinski člani, ki imajo čas. Za plačilo dobijo dobro malico in kosilo.
Ugotovil sem, da je prehod z ljubiteljskega na poklicno čebelarjenje velik izziv. Začetni stroški za nabavo opreme so zelo visoki, tu so še redni in izredni stroški. Prihodke pa prinaša prodaja čebeljih pridelkov. Ko združim oboje – prihodke in odhodke – mi mora ostati toliko, da lahko normalno živim.
Sem član ČZS, ČD Ljubljana in član upravnega odbora Strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev. Pridobil sem certifikat NPK »Čebelar/čebelarka«, opravil tečaj za apiterapevta in v kratkem bom pridobil naziv čebelarskega mojstra.
Zbirka čebelarskih fotografij
Čebela na socvetju kanadske zlate rozge (Solidago canadensis),
Ivan Esenko