Tradicionalni Medeni dan v Ljubljani
18 decembra, 2024
Čebele v Vrtcu Galjevica
11 avgusta, 2025
Leta 1922 se prične obdobje postavljanja čebelnjakov našega društva za izrabo čebeljih paš
Leta 1922 nastopi začetek obdobja, v katerem je Čebelarska podružnica za Ljubljano in okolico (predhodnica današnjega Čebelarskega društva Ljubljana) slovensko čebelarstvo trajno zaznamovala s postavljanjem čebelnjakov za izrabo čebelje paše. Prvi čebelnjak je postavila na najetem zemljišču v Podkraju pod Krimom in ga leta 1932 prestavila na bližnje lastno zemljišče v Tomišlju pod Krimom. Kasneje (1935) je postavila še čebelnjaka na lastnem zemljišču v Starošincah na Dravskem polju ter na najetem zemljišču v Senožetih (1940). Čebelnjaki so bili postavljeni za potrebe članov ljubljanske podružnice in ti so jih lahko uporabljali ob upoštevanju sprejetih pravil. Ob hojevi paši leta 1931 je podružnica pod Krimom celo uredila opazovalno postajo, redna poročila o paši pa objavljala na deski v oknu blagovnega oddelka Čebelarskega društva za Slovenijo. Nasploh pomeni takratno uporabljanje čebelnjakov pomemben zgled solidarnosti med čebelarji, saj so člani Čebelarske podružnice za Ljubljano in okolico sodelovali v skupno dobro tako pri graditvi čebelnjakov kot njihovi uporabi za izrabo čebelje paše.
Čebelnjak v Podkraju pod Krimom (1923)
Čebelnjak je ljubljanska čebelarska podružnica postavila leta 1923 na najetem zemljišču v Podkraju (Št. Janžu) blizu Tomišlja pod Krimom. Ozadje in streha čebelnjaka sta bila del stavbe, ki jo je na Ljubljanskem barju postavil »Sokolski savez« za vsesokolski izlet, in jo je kupil tedanji podružnični predsednik Ivan Elsner. Njegov naslednik Adolf Arko je organiziral postavitev čebelnjaka. S svojimi poznanstvi je pridobil mnogo dobrotnikov. Podarili so manjkajoči material, ki so ga vozniki brezplačno dostavili. Čebelnjak je bil dolg 25 m in širok 4,5 m. Višina je omogočala tri vrste AŽ-panjev in na vrhu še eno vrsto eksportnih panjev ali kranjičev. Posebni vodoravni trami so varovali panje, da jih spredaj ni bilo mogoče potegniti iz čebelnjaka. Razpoložljivega prostora je bilo za 270 AŽ- in 90 eksportnih panjev. Čebelnjak je bil namenjen predvsem izrabi izdatne hojeve paše, z možnostjo izkoriščanja tudi ajdove paše. Predvideni uporabniki čebelnjaka so bili člani podružnice, in sicer manjši čebelarji z največ 39 panji; praviloma naj bi bilo število njihovih panjev deljivo s tri, to pa zato, da je vsak čebelar popolnoma zapolnil svoj prostor. V času dobre paše in polnih panjev je bil za varovanje predviden čuvaj, za katerega je bila v čebelnjaku pripravljena »mehka slamnica«.
Avgust Bukovec (tretji z leve strani), prvi predsednik Čebelarskega društva Ljubljana, ob dvostranskem čebelnjaku podružnice za Ljubljano in okolico na pasišču v Podkraju (Št. Janžu) pod Krimom (sprednja stran). Vir: Slovenski čebelar, 31, 1927, št. 5, str. 68.
Ljubljanska čebelarska podružnica leta 1932 prestavi čebelnjak iz Podkraja v Tomišelj pod Krimom
Potem ko je leta 1923 ljubljanska čebelarska podružnica postavila čebelnjak na najetem zemljišču v Podkraju (Št. Janžu) blizu Tomišlja pod Krimom, so njeni člani pridoma izrabljali čebeljo pašo. Leta 1928 je hoja tako izdatno medila, da so bili člani podružnice deležni vseh prednosti in ugodnosti, ki jim jih je nudil čebelnjak pod Krimom. Tudi dohodki so bili znatni. Pristojbina na panj je znašala 3 din, za uporabo točila 1 din/panj in 20 din za uporabo dire oziroma čebelarskega voza. Prof. Josip Verbič je bil še vedno gospodar čebelnjaka, Adolf Arko pa gospodar dire. Hoja je ponovno izdatno zamedila leta 1931. Takrat je podružnica pod Krimom uredila opazovalno postajo, redna poročila o paši pa je objavljala na oglasni deski v oknu blagovnega oddelka Čebelarskega društva za Slovenijo v Ljubljani.
Po obilni hojevi paši leta 1928 je ljubljanska podružnica že februarja 1929 pričela razmišljati o postavitvi dodatnega čebelnjaka ali prestavitvi starega povečanega čebelnjaka na bližnje zemljišče. Razloga za prestavitev čebelnjaka sta bila dva: strma in skalnata dovozna pot do čebelnjaka ter slabi obeti za podaljšanje najemne pogodbe, ki bi se iztekla leta 1933. Ker podružnici ni uspelo pridobiti v najem primerne parcele, se je odločila za nakup zemljišča. Leta 1930 ji je uspelo pridobiti v last parcelo »vrtec« v Tomišlju pod Krimom. Imela je že izdelane načrte za ureditev parcele in prenos čebelnjaka, vendar se je leta 1932 zataknilo. Občina Tomišelj je ljubljanski čebelarski podružnici prepovedala prestavitev svojega čebelnjaka na lastno zemljišče, ki je bilo znotraj občinskih meja. Prof. Josip Verbič, takratni predsednik ljubljanske čebelarske podružnice in Čebelarskega društva za Slovenijo, je julija 1932 o prepovedi seznanil odbor Čebelarskega društva za Slovenijo, ki je nato najodločneje podprl pritožbo ljubljanske podružnice. Pritožba je bila razrešena v prid ljubljanske podružnice. Viri pa izpričujejo, da je podružnica čebelnjak iz Podkraja prestavila v Tomišelj v letu 1932, in sicer še pred 1. novembrom tega leta (pridobljeno iz arhiva ČD Ljubljana).
Na seji odbora leta 1933 so potrdili predlog Mirka Dermelja ter parcelo s podružničnim čebelnjakom v Tomišlju pod Krimom poimenovali »profesor Verbičev vrtec« oziroma »vrtec profesor Verbiča«. S tem so izkazali prof. Josipu Verbiču priznanje za njegovo neumorno in požrtvovalno delo. Poimenovanje je 17. 12. 1933 soglasno sprejel tudi podružnični občni zbor (arhiv ČD Ljubljana).
Del zapisnika seje odbora 4. 7. 1933.
Vir: Arhiv ČD Ljubljana.
Na sredi Svetozar K. Gjorgjevič in desno ob njem Anton Žnideršič. Pred čebelnjakom v Tomišlju pod Krimom.
Novi čebelnjak ljubljanske podružnice v Tomišlju pod Krimom si je julija 1933 ogledal predsednik Zveze jugoslovanskih čebelarskih društev, Svetozar K. Gjorgjevič. Spremljala sta ga Adolf Arko in Anton Žnideršič, odbornika Čebelarskega društva za Slovenijo.
Na uporabljanje čebelnjaka v Tomišlju so vplivale pašne razmere, predvsem obeti za hojevo pašo. Ker se je leta 1938 obetala hojeva paša, je odbor ljubljanske čebelarske podružnice v Slovenskem čebelarju (SŠ, 1938, letnik 41, št. 4) svoje člane pozval, naj pošljejo prijave z navedbo števila panjev gospodarju čebelnjaka, prof. Josipu Verbiču, z rokom do 15. maja. Po preteku tega roka so pravico do neoddanega prostora lahko dobili tisti čebelarji, ki so želeli v čebelnjak postaviti nad 39 panjev.
Čebelarska podružnica za Ljubljano in okolico je leta 1935 postavila čebelnjak v Starošincah na Dravskem polju
Čebelarska podružnica za Ljubljano in okolico je leta 1935 na lastnem zemljišču v Starošincah na Dravskem polju postavila čebelnjak za izrabo ajdove paše. Namenjen je bil čebelarjem prevaževalcem, ki so bili člani ljubljanske podružnice.
Zanimanje za organiziran prevoz čebel podružničnih članov na ajdovo pašo v okolici Ptuja se prvič omenja v zapisniku 11. seje odbora z dne 9. 12. 1931. Po preučitvi primernih parcel je ljubljanska čeblarska podružnica leta 1933 kupila parcelo v Starošincah na Dravskem polju (arhiv ČD Ljubljana).
Čebelnjak so postavili v zelo kratkem času. Njegovo postavitev je vodil Ivo Verbič, odbornik ljubljanske čebelarske podružnice. Podružnica je z načinom postavitve ponovno izkazala svojo organiziranost in nenazadnje tudi solidarnost. V Starošincah je kupila parcelo za okoli 5000 din. Nato je leta 1935 v junijski številki Slovenskega čebelarja objavila poziv svojim članom (predvsem čebelarjem prevaževalcem), naj prispevajo brezobrestno posojilo za postavitev čebelnjaka – in sicer po 15 din od panja, postavljenega na pašo – denar pa nakažejo na podružnični račun do 10. junija 1935, kar bi omogočilo postavitev čebelnjaka že v tekočem letu. Podružnica je postavila čebelnjak, ki je stal 3400 din in imel prostora za 212 panjev. Člani, ki so prispevali brezobrestno posojilo, so za štiri leta pridobili prednostno pravico do brezplačne uporabe čebelnjaka. Po štirih letih je podružnica po svoji volji razpolagala s čebelnjakom kot s svojo lastnino. Ljubljanska čebelarska podružnica je na ta način dala zgled, kako naj si čebelarji olajšajo in pocenijo izrabljanje čebelje paše na oddaljenih pasiščih.
Čebelnjak v Starošincah na Dravskem polju je bil dolg 14 m, širok pa 3,5 m. V njem je bilo prostora za 212 panjev, če so jih postavili na obe strani. Poleg njega je bil še majhen lesen objekt za čuvaja. Zemljišče je obsegalo več kot 3000 m² površine in je bilo ob celotni meji zasajeno z akacijami, da so se morale čebele pri izletu dvigniti in niso nadlegovale ljudi na sosednjih njivah (SČ, 1935, letnik 38, št. 6; SČ, 1936, letnik 39, št. 3 in SČ, 1940, letnik 43, št. 9).
Ljubljanska čebelarska podružnica je leta 1940 postavila čebelnjak v Senožetih
Pomemben dogodek za ljubljansko čebelarsko podružnico je bila postavitev čebelnjaka v Senožetih leta 1940. Bil je tretji podružnični čebelnjak. Z njim je ljubljanska podružnica izpolnila željo prejšnjega predsednika prof. Verbiča po spomladanskem pasišču. Čebelnjak je stal na levem bregu Save, nasproti železniške postaje Jevnica. V njem je bilo prostora za 100 panjev.
Prof. Slavko Raič, predsednik ljubljanske čebelarske podružnice, je v Slovenskem čebelarju (1940, letnik 43, št. 9) objavil članek z naslovom O čebelnjakih na paši. V njem je za zgled navajal ljubljansko podružnico. Omenil je vse tri čebelnjake: čebelnjak na lastnem zemljišču v Tomišlju pod Krimom za hojevo pašo, čebelnjak na lastnem zemljišču v Starošincah na Dravskem polju za ajdovo pašo ter čebelnjak na najetem zemljišču v Senožetih za zgodnjepomladansko pašo.
Čebelnjaki po letu 1945
Leta 1946 je potekala reorganizacija Čebelarske podružnice Ljubljana v Čebelarsko družino Ljubljana. Čebelnjak v Senožetih so člani tedanje ljubljanske družine malo uporabljali, čeprav je bil namenjen izrabi spomladanske in kostanjeve paše. Na občnem zboru Čebelarske družine Ljubljana so leta 1974 sporočili, da so prodali čebelnjak v Senožetih. Čebelnjak v Starošincah na Dravskem polju pa je po letu 1945 ljubljanska čebelarska družina dala v najem Mariborskemu čebelarskemu društvu in ga leta 1963 prodala Čebelarski družini Pekre pri Mariboru. Čebelnjak v Tomišlju je služil svojemu namenu do leta 2015.
