Inženir Vladislav Kraus in Jaroslav Havlin sta začrtala nove prijeme v tehnologiji vzreje matic, z uvajanjem umetnega osemenjevanja matic z inseminacijskim aparatom tipa Vesely. V to veščino sta me vpeljala že tu pod Rožnikom, kasneje pa sem nadaljeval z izpopolnjevanjem na Čebelarskem inštitutu v Dolu, predvsem pa na njunih čebelnjakih v Zlivicah in Borečnicah na južnem Češkem v okraju Pisek. V Centru, kot smo kratko imenovali Vzrejno selekcijski center ZČDS pod Rožnikom, sem se naučil osnovne tehnike inseminacije čebeljih matic, cepljenja ličink z metodo izplakovanja, narkoze in avtonarkoze čebel pri polnjenju plemenilčkov ter drugih prijemov vzreje. Rabo starterja, rednika, inkubiranje zrelih matičnikov v naravnem okolju in umetnem inkubatorju kot tudi vse prej našteto sem podrobneje opisal v svojem knjižnem prvencu Zreja čebeljih matic (Kmečki glas 1990) in različnih člankih, predstavil pa tudi na praktičnih tečajih s čebelarji. Te sem v okviru izobraževalnega programa ZČDS v Centru izvajal tudi potem, ko sem bil kot pospeševalec čebelarstva zaposlen v Medexu in kasneje Hmezadu. V Medexu je tudi celotna tako imenovana masovna vzreja matic, ki smo jo pod mojim vodstvom pričeli leta 1981, temeljila predvsem na izkušnjah, ki sem jih pridobil med sodelovanjem s češkima strokovnjakoma. Leta 1983 je Medexova proizvodnja matic presegla »magično število« 10.000 vzrejenih matic, predvsem po zaslugi zdaj že obeh pokojnih vzrejevalcev Janka Pislaka in Mirka Pavlina, pogodbenih čebelarjev Medexa. V Centru smo čebelarili tudi z LR-panji, ki jih je ZČDS kupila v Prekmurju, skupaj z AŽ-panji pa so bili osnova za vzrejo čebel za polnjenje plemenilčkov, trotov za odvzem sperme pri umetnem oplojevanju matic, med njimi pa so bili tudi matičarji. Rasa čebel, s katero smo čebelarili, je bila razumljivo izključno kranjska (Apis mellifera carnica), s kakršno so čebelarili Čehi tudi doma, vendar zastopano v umetnem in pri njih uveljavljenem ekotipu Sklenar 47.

Vzrejno selekcijski center za kranjsko čebelo je bil odlično zasnovan in prva tovrstna ustanova pri nas. Nekaj let je uspešno deloval tudi kot izobraževalni center za čebelarje, saj so se v njem odvijali številni praktični seminarji in predavanja, ki jih je organizirala ZČDS. Med gostujočimi predavatelji so bila številna znana imena iz tedanje čebelarske javnosti (strokovnjaki za različna tematska področja), udeleženci in slušatelji pa so bili čebelarji iz celotne Jugoslavije. Med predavatelji in slušatelji je bilo kar nekaj članov Čebelarskega društva Ljubljana in veliko funkcionarjev iz društvenega življenja. Prvi diapozitivi o varozi, ki so jih kot učno gradivo prejela vsa čebelarska društva v Sloveniji, so bili posneti ravno tu, kjer sem s tehniko preslikave na binokularnem mikroskopu preslikal okoli sto kompletov diapozitivov (ORWO- DIA 400), da so jih lahko društva predvajala svojim članom. Varoza je bila namreč pri nas takrat še novost, zastopana zgolj v nekaj žariščih. Preslikavanje diapozitivov (avtorstva se danes ne spomnim več, mislim, da so bili originali češko delo) je bilo hkrati prvo izmed mojih del na makrofotografiranju, ki se ga z izpopolnjeno fotografsko tehniko in znanjem poslužujem še danes.

Od leve proti desni: inž. Vladislav Kraus; predsednik ZČDS in
član ČD Ljubljana Dušan Švara; avtor prispevka. Pred vhodom v
Vzrejno selekcijski center ZČDS, poleti 1980. Foto: Janez Mihelič,
urednik Slovenskega čebelarja in član ČD Ljubljana.

V času mojega delovanja v Vzrejno selekcijskem centru (leta 1980) je bil predsednik ZČDS Dušan Švara, tajnik Dušan Sirk, urednik Slovenskega čebelarja pa je bil Janez Mihelič. Na tem mestu se vsem trem iskreno zahvaljujem za uspešno sodelovanje, žal slednjemu prepozno, saj ga zaradi prerane smrti že pokriva rodna gruda. Z Janezom Miheličem sva namreč v 80. letih prejšnjega stoletja deset let odlično sodelovala pri glasilu Slovenski čebelar; on kot urednik, jaz pa kot eden izmed takratnih vodilnih piscev tega našega najstarejšega glasila, ki ga je pred davnimi leti osnoval znameniti Frančišek Rojina. Njegov pranečak Rudi Rojina, ki je čebelaril še v prastričevem čebelnjaku, je bil tudi eden izmed udeležencev tečaja za vzrejevalce čebeljih matic, ki je potekal pod mojim vodstvom leta 1986 v Centru, kjer sva se spoznala (in kasneje pri meni doma nad Podutikom). 

Delo v Centru je bilo sprožilec za moje raziskovalno in praktično delo na področju čebelarstva, ki se je z leti spreminjalo in v marsičem preoblikovalo. Ta proces še vedno traja, ko se ukvarjam s pomenom čebel v vrtni ekologiji ali ko raziskujem evolucijo čebeljega panja od votlaka, tradicionalnega koša in kranjiča do sodobnega panja s premakljivim satjem v svojem čebelarstvu.

S hvaležnim spominom na vse, ki sem jih omenil v tem prispevku.