Najmlajši član ČD Ljubljana

Fotografija je nastala ob 200-letnici smrti
Antona Janše v Breznici na Gorenjskem. V prvi
vrsti v sredini sedi Valentin Benedičič, ob njem
moja soproga Silvana, zadaj stojita Tone Verbič (z
nepogrešljivo bradico) in Lojze Bukovšek mlajši.

Leto, ko sem postal čebelar, je bilo eno najbolj prelomnih v mojem življenju. Prenehal sem se družiti s svojimi vrstniki iz ulice, s katerimi sem dotlej počel razne neumnosti, in se vpisal v ljubljansko čebelarsko družino, kjer sem dobil povsem nove prijatelje. Naj naštejem le nekatere bolj znane: nepogrešljivi Tone Verbič, predavatelja brata Edi in Jurij Senegačnik, urednik Slovenskega čebelarja Vlado Rojec, čebelar praktik in predavatelj Lojze Babnik, pisec Slavko Rajić, kasnejši predsednik ČZS Valentin Benedičič in starosta slovenskega čebelarstva ter urednik naše strokovne revije med obema vojnama – Avgust Bukovec. Slednjemu gre zasluga, da je je bil Slovenski čebelar ne samo na zavidljivi strokovni ravni, ampak da so ga nekateri slavisti zaradi lepega jezika dajali celo za vzgled drugim revijam. Še danes se rad spominjam pogovorov z njim. Pogosto mi je dejal, da vidi v meni človeka, ki bo v svojem življenju še veliko naredil za slovensko čebelarstvo. V njegovi družbi in v razgovorih z ostalimi že omenjenimi čebelarskimi strokovnjaki sem širil obzorja svojega znanja ne samo na področje čebel in čebelarstva, ampak tudi na področje kulture, gospodarstva in celo politike. Tako širokega pogleda na svet, kot so mi ga dali tisti možje, ne bi mogla dati nobena šola. Sprememba se je poznala tudi pri učenju. Zadnja dva letnika gimnazije sem izdelal s prav dobrim, maturo pa celo z odličnim uspehom.

Čebele so mi odprle pot v svet

Po končani gimnaziji sem se vpisal na gozdarsko fakulteto v Ljubljani. Zavedal sem se namreč, da bom največ koristnega za čebelarstvo lahko naredil kot gozdar, saj so v Sloveniji gozdna drevesa, kot so npr. divje češnje, robinije, lipe, javori, kostanji, smreke in jelke najpomembnejši vir medenja. Z raznimi gojitvenimi ukrepi bom dosegel, da se bodo te drevesne vrste čim bolj množile in tako na dolgi rok zagotavljale našim čebelam dobro pašo.

V letniku sem bil edini čebelar. Po končanem zadnjem semestru, po zadnji uri predavanj pri predmetu gojenje gozdov me je moj profesor dr. Dušan Mlinšek, potem ko smo že odhajali iz predavalnice, poklical k sebi in mi rekel: »Veste, kolega Šivic, jaz sem doma iz Velenja, kjer je bil moj oče učitelj in tudi zelo uspešen čebelar. Z denarjem, ki ga je dobil od prodaje medu, sem jaz lahko študiral, saj bi sicer samo njegova učiteljska plača ne mogla kriti vseh mojih stroškov na univerzi. Kasneje, po diplomi sem odšel v Švico, kjer sem doktoriral. Ker imam tam dosti prijateljev, lahko vsako leto enemu ali dvema svojima študentoma omogočim trimesečno prakso v gozdarstvu. Letos sem se odločil, da to omogočim vam, ker ste edini čebelar v letniku. Ali sprejmete mojo ponudbo?«

Seveda sem jo zgrabil z obema rokama in to je bilo že drugič, da so čebele odločilno posegle v moje življenje. Tokrat so se mi dobesedno odprla vrata v svet, kar je zaznamovalo vse moje kasnejše korake. V novem okolju sem se hitro znašel. Najprej sem se začel vsak dan po končanem delu v gozdu intenzivno učiti nemščino, in ko sem jo že kolikor toliko obvladal, sem poiskal stike z lokalnim čebelarskim društvom, nato pa še s švicarskim čebelarskim inštitutom v Liebefeldu pri Bernu. Tam sem sprejel ponudbo direktorja inštituta, dr. Hansa Willeja, da postanem zunanji sodelavec te mednarodno ugledne raziskovalne ustanove. Moja naloga je bila identificiranje povzročiteljev gozdnega medenja v gozdovih pogorja Jure, kjer sem sicer opravljal svojo vsakodnevno službo, in pošiljanje podatkov o njihovem številu na inštitut. Novo dolžnost sem z veseljem sprejel, saj sem vedel, da bom lahko pridobljeno znanje s področja gozdnega medenja koristno uporabil v svoji bodoči diplomski nalogi. Tedaj sem si s prvo plačo kupil tudi fotoaparat in vso opremo za makrofotografijo, kar mi je kasneje v življenju prišlo še kako prav.

Stojišče čebeljih panjev v vrtu benediktinskega samostana v Buckckfastu. V ozadju je lesena hišica, v kateri je bil laboratorij brataAdama Kehrleja.

Zadolžitve v okviru ČZS in prijateljevanje z benediktinskim bratom Adamom

Po petnajstih mesecih sem se poslovil od Švice in se vrnil v domovino. Na fakulteti sem opravil še zadnje tri izpite in napisal diplomsko nalogo o pomenu gozdov za čebelarstvo v Sloveniji, za katero sem prejel študentsko nagrado Prešernovega sklada. Na ČZS, ki je imela tedaj sedež na Cankarjevi 3 v Ljubljani, pa sem dobil prvo pomembnejšo zadolžitev – postal sem vodja opazovalno-napovedovalne službe medenja (ONS), ki sem jo opravljal brezplačno. Vodil sem jo kar nekaj let, dokler je ni za menoj prevzel Pavle Zdešar. Leta 1974 sem na osnovi znanja, pridobljenega z opazovanjem povzročiteljev gozdnega medenja v Sloveniji in še prej v Švici, napisal svojo prvo knjigo z naslovom Gozdno medenje in proizvajalci mane, ki jo je izdala naša Zveza. V kasnejših letih sem s svojimi besedili in fotografijami ali kot urednik sodeloval še pri nekaterih drugih čebelarskih učbenikih, npr. pri knjigah Od čebele do medu, Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje, pri učbeniku za čebelarske krožke, pri Monografiji o organiziranem slovenskem čebelarstvu ter knjigi Čebelje paše Ker sem veliko fotografiral in sem imel že lepo zbirko dobrih diapozitivov, sem začel tudi predavati: najprej o čebeljih pašah, pozneje pa tudi o drugih temah. Moje prvo predavanje je bilo v okviru ljubljanskega čebelarskega društva. Ne spomnim se več, o čem sem govoril, pomenilo pa je uvod v mojo kasnejšo dejavnost na področju izobraževanja čebelarjev doma in po svetu. Predavam še danes, pogosto tudi nečebelarjem – zlasti o apiterapiji, torej o pomenu čebel in čebeljih pridelkov za naše zdravje.

Leta 1980 sem službeno potoval v Anglijo in tedaj v benediktinskem samostanu v Buckfastu obiskal svojega znanca brata Adama Kehrleja, očeta prve in do zdaj edine umetne pasme »buckfastske čebele«. Spoznal sem ga v Ljubljani, kmalu po svoji vrnitvi iz Švice, ko sem že imel svoj prvi avtomobil. Bratu Adamu se je njegovo vozilo pokvarilo in zato me je profesor Edi Senegačnik prosil, naj imenitnega gosta ter njegovo nečakinjo dva dni vozim okoli naših vzrejevalcev matic. Brat Adam me je ob slovesu povabil, naj se ob priliki oglasim pri njem v Angliji, kjer bom njegov gost, dokler bom hotel, in kjer mi bo natančno razložil, zakaj in kako je vzgojil svojo pasmo čebel. V samostanu sem preživel tri dni in dve noči. Ob slovesu mi je dejal: »Ta čebela je prilagojena našim razmeram, kjer nimamo zgodnjih paš, kakor jih imate v Sloveniji, ampak pozne, ki so lahko včasih izdatne, pogosto pa zaradi slabega vremena tudi povsem odpovedo. Njena dobra lastnost je v tem, da ni tako rojiva kakor vaša kranjica. Verjetno bo zato zelo zanimiva za čebelarje v srednji Evropi in morda tudi drugod po svetu. Toda vaša čebela je odlična in zato nimate nobenega razloga, da bi uvozili našo pasmo.«

Te njegove besede sem v svojem predavanju jeseni leta 2022 v Velikovcu ponovil tudi avstrijskim čebelarjem. Nekateri poklicni čebelarji na avstrijskem Koroškem bi namreč radi uvozili buckfastsko čebelo, ker da je manj rojiva od kranjske, s tem pa bi ogrozili čistost domače čebele, ki je podobno kakor v Sloveniji uradno zaščitena. Upam, da je moje sporočilo doseglo svoj namen in da so se ob navedenih besedah zamislili.