Delovanje našega društva od leta 1951 do danes

Kot je v času pred drugo svetovno vojno Ljubljanska čebelarska podružnica po svojih članih vplivala na delovanje Slovenskega čebelarskega društva, se je tak medsebojni odnos nadaljeval tudi po letu 1945. Do preselitve Čebelarske zveze Slovenije v Čebelarski center Slovenije na Brdu pri Lukovici (2002) sta imela ČD Ljubljana in slovenska čebelarska organizacija sedež v skupnih prostorih. Že med vojno je imela ljubljanska čebelarska podružnica svoje seje odbora v Janševem domu na Tyrševi cesti, Čebelarska družina Ljubljana pa je tam imela svoj sedež od leta 1946 dalje. Leta 1952 se je skupaj z Zvezo preselila na Miklošičevo ulico in pozneje na Cankarjevo 3. Skupni prostori ČD Ljubljana in slovenske čebelarske organizacije so dodatno vplivali na medsebojno povezanost vodstvenih ljudi. Številne pomembne vodstvene funkcije so tudi po letu 1945 opravljali člani ČD Ljubljana. Posledično je ČD Ljubljana po letu 1945 pustilo trajne sledi v čebelarstvu tako v Sloveniji kot v tujini. Med vidnejše člane ČD Ljubljana, ki so po letu 1945 pomembneje zaznamovali slovensko ali mednarodno čebelarstvo, sodijo: Avgust Bukovec, prof. Josip Verbič, prof. Slavko Raič, Adolf Arko, Franc Šivic, Edi Senegačnik, dr. Jurij Senegačnik, Valentin Benedičič, Dominik Bric, Dušan Švara, prof. Janez Mihelič, Peter Hočevar, Dušan Holzbauer, Jože Jenko, Boris Seražin, Ivan Jurkovič, dr. Trajče S. Nikoloski - Vidranski … Njihov prispevek k napredku slovenskega oziroma mednarodnega čebelarstva je v zborniku podan v okviru predstavljene zgodovine društva in v avtorskih prispevkih.

Dopis predsednika in tajnika ZČDS z dne 11. 12. 1963, naslovljen na sekretarja za kmetijstvo in gozdarstvo SR Slovenije.
Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana.

Vabilo na čebelarski tabor ljubljanske čebelarske družine, 1963.
Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana.

Povezanost ČD Ljubljana s slovensko čebelarsko organizacijo se izkazuje v dogodku z dne 14. 12. 1963. Takrat je Čebelarska družina Ljubljana, pod predsednikovanjem Dominika Brica, v sodelovanju z Zvezo čebelarskih društev Slovenije organizirala proslavo ob mednarodnem tednu čebelarjev v hotelu Union v Ljubljani. Za hitrejše posredovanje informacij je bilo potrebno organizirati čim pogostejša srečevanja čebelarjev bodisi na različnih strokovnih predavanjih in strokovnih ekskurzijah bodisi ob proslavah mednarodnega čebelarskega dneva. Praviloma so se proslave odvijale novembra ali decembra, ob udeležbi večjega števila članov društva ter ostalih, sosednjih čebelarskih društev. V poletnem času so se prirejali čebelarski tabori na zanimivih lokacijah po Ljubljani in pikniki pri društvenem čebelnjaku pod Krimom. Na začetku so se obravnavale strokovne teme in poročilo o delovanju društva v preteklem obdobju. Ob tem se je organiziral srečelov z namenom zbiranja sredstev za delovanje društva. Med prisotnimi damami so izbrali »matico«, ki je praviloma odprla plesišče in se je druženje nadaljevalo v sproščenem ozračju. »Matica« je postala srečnica, ki je dobila največ »trotovskih« glasov in izrazov občudovanja. Nekoč se je sreča nasmehnila čebelarki Rihterjevi, ki je hudomušno izbirala trota za svatovski ples. Nepričakovano je pribrenčal izza Kamniških planin postaven štajerski »trot«, ki je speljal »matico« in se z njo zavrtel v zmagoslavni ples. In to pred očmi presenečenih in razočaranih ljubljanskih »trotov«! Vse to je pa je snemala tudi RTV Ljubljana in poročala o dogodku.

Blagajniško poročilo o proslavi mednarodnega dne čebelarjev 10. 12. 1966.
Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana.

Vsebina blagajniškega poročila Čebelarske družine Ljubljana z dne 10. 12. 1966 nam razkriva vsebino in namen prirejanja tovrstnih proslav. Pričuje o le enem izmed mnogih dogodkov ob mednarodnih dnevih čebelarjev v šestdesetih letih, ki jih je organizirala Čebelarska družina Ljubljana. Proslava je potekala v hotelu Union in je med drugim vključevala pester zabavni program in srečelov. Dogodek je bil seveda namenjen proslavitvi mednarodnega dneva čebelarjev, vendar je za ljubljansko čebelarsko družino pomenil tudi dodaten vir prihodka.

Čebelarji se združujejo z namenom izobraževanja in izmenjavanja pozitivnih izkušenj. Med svojim članstvom je imela ljubljanska družina vrsto strokovnjakov, ki so pripravljali predavanja – tako za svoje člane kot tudi za ostale slovenske čebelarje. Okoljsko ozaveščen čebelar je odgovoren do svojega okolja in do čebelarjev. Po letu 1960 je za daljše obdobje zaživelo druženje ob četrtkih, najbolj koristno je bilo za mlajše čebelarje. Nekateri so ta druženja imenovali »prava čebelarska ljudska univerza«. Pregovor namreč pravi, da vsi ljudje vse vedo. Za krepitev društvene pripadnosti in medsebojne povezanosti čebelarjev so (poleg društvenih čebelnjakov) nakupili stiskalnico in topilnik za satje, oboje pa članom družine izposojali po
simbolični ceni. Množična udeležba na strokovnih ekskurzijah je občasno presegla zmogljivosti enega avtobusa, tako da so za prevoz potrebovali po dva avtobusa.

Družina je skrbela tudi za člane, ki se niso mogli udeleževati različnih srečanj. Pismo, ki ga je napisal član društva, izpričuje veliko povezanost med člani in medsebojni tovariški odnos.

ZAHVALA

Podpisani se najtopleje zahvaljujem članom ljubljanske čebelarske družine za poslano spomenico z mnogimi njihovimi podpisi, ki me z njo obveščajo, da so mi priznali naslov častnega člana družine. Iskreno zahvalo tudi tajniku družine, tov. Podržaju, ki je za spomenico zložil prelepo pesem ob mojem življenjskem jubileju in z njo obširno orisal moje dolgoletno delovanje za korist in napredek slovenskega čebelarstva.

Josip Kobal, Ljubljana