Dušan Holzbauer – predsednik Čebelarskega društva Ljubljana od 1986 do 2014

Dolgoletna čebelarska pot Dušana Holzbauerja

Rojen sem bil 19. 12. 1938 na Bledu. Začetki mojega čebelarjenja segajo v leto 1973, ko sem pomagal sosedu Jožetu Jenku in Valentinu Benedičiču, takratnemu predsedniku Zveze čebelarjev Slovenije. Kot mlademu čebelarju začetniku mi je sodelovanje s tako uglednima čebelarjema pomenilo veliko vzpodbudo in dobro popotnico za kasnejše delovanje v širšem slovenskem čebelarskem prostoru. Leta 1975 sem se včlanil v Čebelarsko družino Ljubljana in že leto zatem sem bil izvoljen v upravni odbor društva. V obdobju 1976–1980 sem opravljal naloge tajnika, v mandatnem obdobju 1982–1986 pa sem bil v upravnem odboru kot podpredsednik zadolžen za izobraževanje in sistemizacijo dela v društvu. Leta 1986 sem bil imenovan za predsednika društva, ki se je v tem času zaradi določenih sprememb v družbeni ureditvi preimenovalo v Čebelarsko društvo Ljubljana-Center. Predsednik sem ostal do leta 2014, to je dolgih, zanimivih in poučnih osemindvajset let. Še vedno sem aktivni član upravnega odbora društva.

V obdobju osemdesetih in začetku devetdesetih je društvo preseglo običajno društveno delovanje. Na področju izobraževanja je poseglo v sfero vseslovenskega čebelarskega izobraževanja, kar bi bilo danes verjetno v domeni Čebelarske zveze. Sprva je šlo za skromne debatne večere, ki so kasneje prerasli v strokovna predavanja in okrogle mize (4–6 v tekočem letu) v prostorih takratne Iskrine poslovne stavbe, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in bivše Občine Ljubljana Vič-Rudnik. Naša predavanja so pritegnila čebelarje iz vse Slovenije. Naš kronist France Jeras je v Slovenskem čebelarju leta 1985 zapisal, da na predavanja niso prihajali le ljubljanski čebelarji, temveč tudi čebelarji s Primorske, Gorenjske, Štajerske, Dolenjske in obmejnih občin Hrvaške. Na predavanjih se je pogosto zbralo tudi do 250 čebelarjev in ljubiteljev čebel, kar izkazuje, da so bili čebelarji željni novih znanj; poleg tega so bila ta izobraževanja v tistem času praktično edina razpoložljiva možnost za izpopolnjevanje strokovnega znanja o čebelah. Predavatelji so bili znani in eminentni slovenski čebelarji tistega obdobja. Prav tako je bilo nekaj predavateljev iz Hrvaške in Srbije. Posebnost teh predavanj in okroglih miz pa je bila, da smo po zaključenem formalnem srečanju debato o predavani temi s predavateljem nadaljevali v bližnjem gostinskem lokalu (običajno v ožjem krogu čebelarjev). V obdobju mojega predsedovanja smo vsako leto organizirali strokovno ekskurzijo po Sloveniji ali tujini.

Po letu 1994 je društvo v manjšem obsegu organiziralo: predavanja in delavnice v prostorih Zavoda za gluhe in naglušne ter v dvorani Četrtne skupnosti Ljubljana Bežigrad, delavnice pri priznanih čebelarjih iz okolice Ljubljane in vsakoletno druženje s strokovnim predavanjem pri društvenem čebelnjaku v Tomišlju pri Igu.

Kot predsednik društva sem si vsa leta prizadeval za zgledno medsebojno sodelovanje s sosednjimi ljubljanskimi društvi ter Čebelarsko zvezo Slovenije. Prav tako smo v tem obdobju aktivno sodelovali s Samoupravnim skladom za intervencije v kmetijstvu in porabi hrane občin mesta Ljubljane in kasneje z Mestno občino Ljubljana. Na osnovi poročil o vsakoletnih aktivnosti društva na področju izobraževanja smo od obeh organov pridobili določena finančna sredstva. Zavedajoč se pomena organiziranega čebelarstva na Slovenskem sem na začetku svoje čebelarske poti leta 1976 sodeloval pri ustanovitvi Čebelarskega društva Bloke. V neokrnjeni naravi Bloške planote, v vasi Sveti Duh pri Novi vasi, čebelarim vse od leta 1975 do danes, nekoč s tridesetimi, sedaj z dvanajstimi AŽ-panji. Bil sem tudi prvi predsednik (z enoletnim mandatom) novoustanovljene Ljubljanske čebelarske zveze (leta 2003), katero sta poleg našega društva sestavljala še ČD Tacen in ČD Barje; žal je zaradi neaktivnosti po nekaj letih razpadla.

V letu 1988 sem bil za štiriletno mandatno obdobje izvoljen v nadzorni odbor in častno razsodišče pri Zvezi čebelarskih društev Slovenije.

Za svoje aktivno delo v društvu in Čebelarski zvezi Slovenije sem bi odlikovan z odličjem Antona Janše III. in II. stopnje ter leta 2002 z odličjem Antona Janše I. stopnje. Častni član Čebelarskega društva Ljubljana-Center sem postal leta 2021.

Po vseh letih svojega čebelarskega udejstvovanja lahko zaključim, da mi vseskozi stoji ob strani moja družina in da so mi čebele (čebelarstvo) dale življenjsko širino, vztrajnost, veliko prijateljev in znancev, zdravje in starost z lepimi spomini.

Dušan Holzbauer