Avgust Bukovec, predstavitev zbornika v Slovenskem etnografskem muzeju
Slovenski čebelnjak v urbanem okolju, publikacija Fakultete za arhitekturo z naslovom Anton
11 avgusta, 2025
Oddaja Dobro jutro – ČD Ljubljana je praznovalo svetovni dan čebel
11 avgusta, 2025
Fotografija na naslovni platnici zbornika: Matija Jama, Portret Avgusta Bukovca.
Avgust Bukovec, véliko ime slovenskega čebelarstva je naslov zbornika, ki je izšel ob 60-letnici smrti vélikega slovenskega čebelarja, pomembnega kulturnika in vrtnarja. Ker letos mineva deset let, odkar je bila v Ljubljani zasnovana Čebelja pot, je izdaja zbornika povezana tudi s proslavo tega jubileja.
Avgust Bukovec je bil desetletja spregledan in skoraj pozabljen. Šele jubilejni zbornik Čebelarskega društva Ljubljana ga je leta 2023 obširneje predstavil širši javnosti. Pred tem so bili o njem zapisi. Med njimi zelo pomemben leta 2018 v knjigi Veliki ljudje slovenskega čebelarstva, katere avtorji so ga uvrstili med šest čebelarskih imen z obsežnejšo predstavitvijo.
Tokratni zbornik je prav tako pripravilo Čebelarsko društvo Ljubljana, v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije, Mestno občino Ljubljana, Slovenskim etnografskim muzejem in Muzeji radovljiške občine, Čebelarski muzej. V zbornik je vključenih sedemnajst prispevkov sedemnajstih avtorjev oziroma soavtorjev, med njimi mnogi ugledni strokovnjaki iz čebelarskega in muzealskega prostora. Izvlečki prispevkov so prevedeni v angleški jezik, da se lahko tudi angleško govoreči bralci seznanijo o Avgustu Bukovcu. Zbornik je oblikovala Andrejka Čufer, akademska kiparka, sicer dejavna na mnogih likovnih področjih.
Predstavitev zbornika v Slovenskem etnografskem muzeju
Predstavitev zbornika je potekala v Slovenskem etnografskem muzeju, 18. septembra 2025, v organizaciji Čebelarskega društva Ljubljana in Mestne občine Ljubljana. Dogodek je povezovala Maruška Markovčič iz Mestne občine Ljubljana. Sodelovali so predsednik Čebelarskega društva Ljubljana Luka Omrčen, podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije Aleš Süssinger in člani uredniškega odbora: Gregor Drolc (urednik), Verena Štekar-Vidic, Luka Omrčen, Aleš Süssinger, Kristina Seljak.
Avgust Bukovec (22. 9. 1878–25. 11. 1965)
Avgust Bukovec se je rodil v Radovljici, žandarju oziroma orožniškemu stražmojstru Janezu Bukovcu in Mariji, roj. Skvarča. Starša nista bila domačina. Oče je bil doma s Starihovega Vrha med Semičem in Črnomljem, mati pa s Praprotnega Brda (Sora pri Rovtah) v zaledju Logatca. Leta 1883 so se preselili v Ljubljano, kjer je Avgust Bukovec preživel vse svoje življenje in tudi umrl.
Po opravljeni maturi na realni gimnaziji v Ljubljani je bil od 1900 do 1918 zaposlen kot uradnik pri Deželnem odboru Kranjske, v novi državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), pa na oddelku za kmetijstvo Ljubljanske oblasti, ki je poleg Mariborske pokrivala Slovenijo. Upokojen je bil leta 1925, kot višji računski svetnik. Oženil se je leta 1909 s Cecilijo Zalaznik, hčerko ljubljanskega slaščičarja. Dom in družino sta si ustvarila v na novo zgrajeni vili na Gruberjevem nabrežju 14.
Bukovec je bil po pojavi markanten, a tudi človek mnogih talentov in zanimanj, ljubitelj narave, zgodovine in umetnosti ter posledično širokega znanja. Bil je moder in sebi zvest v življenjskih načelih. Vzgojen slovensko in poudarjajoč slovensko poreklo tudi v šolah, je bil velik domoljub in zaveden Slovenec. Udeležil se je tudi septembrskih narodnjaških demonstracij leta 1908 in bil aretiran skupaj s 16 drugimi sonarodnjaki. Udejstvoval se je v Sokolskem društvu v Narodnem domu, kazal očitne pevske in igralske talente, do te mere, da so ga vabili v Dramatično društvo in opero (pa so ga starši od tega odvračali), zbiral je denar za Prešernov spomenik itd.
Bil je del skupine razumnikov, prijateljev slovenske upodabljajoče umetnosti, ki je leta 1918 pripravila pravila Društva Narodna galerija v Ljubljani, ki so bila še istega leta potrjena. Postal je prvi tajnik društva, katerega tajništvo je sprva delovalo kar v njegovem stanovanju v Duffetovi vili na Karlovški cesti 20. Član upravnega dobora je bil do leta 1924.
Zapustil je neprecenljive kulturne sledi v čebelarstvu. Prva Janševa knjiga je v slovenskem jeziku prvič izšla leta 1906 izpod peresa Avgusta Bukovca. Na njegov predlog je glasilo Slovenski čebelar po letu 1906 dobil novo likovno opremo; sprva v sodelovanju s Hinkom Smrekarjem, pozneje z Maksimom Gasparijem. S slednjim še posebej v času Bukovčevega urednikovanja Slovenskemu čebelarju (1925-1944). Gaspari je izdelal tudi ilustracije za pesnitev Cvetka Golarja Čebelarjeva ženitev. Jubilejna številka Slovenskega čebelarja (maj 1934) je imela na naslovnici portret Antona Janše, avtorja Mateja Sternena. Kot urednik je skrbel tudi za poenoteno čebelarsko terminologijo. Ob vsem naštetem je bil prvi promotor in zagovornik zaščite slovenske čebelarske kulturne dediščine, pobudnik in vodja prvega slovenskega čebelarskega muzeja in posredno zaslužen za zdaj edinstveni Čebelarski muzej v Radovljici. Bil je pionir poglobljenega raziskovanja poslikanih panjskih končnic.
Fotografija na zadnji platnici: Čebelnjak Avgusta Bukovca v Ljubljani (Muzeji radovljiške občine – Čebelarski muzej) na vrtu za njegovo vilo na Gruberjevem nabrežju št. 14, kjer je bil v letih 1925 – 1944 naslov Slovenskega čebelarja. V čebelnjaku je deloval prvi slovenski čebelarski muzej kot muzej nacionalne čebelarske organizacije.
Leta 1903 je začel čebelariti. Takrat se je vključil v Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko, ki je sicer začelo delovati leta 1898 v Ljubljani. Bil je aktiven član slovenskega in pobudnik ter prvi predsednik ljubljanskega čebelarskega društva. S svojim vseslovenskim delovanjem je do leta 1920 ključno prispeval k postavitvi organizacijskih temeljev nacionalne čebelarske organizacije in k njeni ohranitvi leta 1954. Organizirana in samostojna nacionalna čebelarska organizacija je pomenila pomembno podlago razvoju slovenskega čebelarstva, ki je v začetku njenega delovanja leta 1898 zaostajalo za čebelarsko razvitimi državami v Evropi. Bil je pobudnik kontrole medu in pripravil pravilnik po zgledu švicarskega čebelarstva in tako postavil temelje za kontrolo medu v slovenskem čebelarstvu. Odločno se je zavzemal za ohranjanje rasno čiste kranjske čebele in za njeno zakonsko varstvo, ki bi temeljilo na ustreznem čebelarskem zakonu. Prispeval je k delovanju prve plemenilne in ustanovitvi prve selekcijske postaje v Sloveniji ter ustanavljanju rejskih območij. Obširen je njegov prispevek k poznavanju in zatiranju čebeljih bolezni. Kot eden najbolj vnetih zagovornikov AŽ-panja je bil zaslužen za njegovo hitro uveljavljanje. Prizadeval si je za čebelarsko šolo, bil pobudnik izgradnje čebelarskega doma v Ljubljani ter prispeval k delovanju opazovalnih postaj, poznavanju medovitih rastlin… Neprecenljiv je njegov obširen publicistični prispevek, tudi kot soavtor in sourednik dveh delov knjige Sodobno čebelarstvo. Bil je izjemno priljubljen predavatelj, ki je med slovenskimi čebelarji, na Kranjskem, Koroškem in Primorskem v času pred prvo svetovno vojno in kasneje širom Slovenije, delil svoje bogate strokovne izkušnje. Kot hortikulturni strokovnjak je gledal na svet z ljubeznijo do narave. Na svojem velikem vrtu je lahko izživljal svojo strast do vrtnarstva. Za čebele, svojo največjo ljubezen, je na vrtu postavil svoj znameniti čebelnjak s 120 panji. Čebelnjak – od leta 1927 dalje tudi prvi čebelarski muzej v Sloveniji – so leta 1960 zaradi izgradnje stanovanjskega bloka žal podrli. Bil je prejemnik nazivov kot na primer častni predsednik Zveze čebelarskih društev za Slovenijo in častni član Hortikulturnega društva Slovenije, nedvomno pa je bil mnoga desetletja neupravičeno spregledan tudi kot pomemben člen prebujanja oziroma ohranjanja slovenske narodne zavesti, ne zgolj čebelarstva.
Avgust Bukovec. Vir: album družine Sever.
Zaključek
V zborniku se potrjujejo posebne zasluge Avgusta Bukovca v času pred drugo svetovno vojno pri napredku slovenskega čebelarstva do ravni, ki je bila vsebinsko primerljiva tedanjim čebelarsko razvitim državam v Evropi. Ob tem pa zbornik govori tudi o njegovem pomenu za slovensko hortikulturo in še posebej slovensko kulturo v širšem pomenu.
Obstoj in poznavanje zgodovine je nekaj kar definira, tudi slovensko čebelarstvo, kulturo in hortikulturo, ki so z osvetlitvijo delovanja Avgusta Bukovca lahko bogatejši.
V Ljubljani, dne 18.09.2025
Luka Omrčen, predsednik ČD Ljubljana
Gregor Drolc, urednik in podpredsednik ČD Ljubljana
